Rozmari Petek
Skromen fant s srčnimi željami in močno voljo. Tako bi lahko na kratko opisali Konjičana Oliverja Tiča, ki si je pred leti nadel nadimek Walker (hodec v prevodu). Hoja je namreč tista, ki ga determinira. Že leto in pet mesecev pešači od juga Južne Amerike proti severu Severne Amerike. Zadnjih nekaj mesecev v družbi ženskega spola - na poti je namreč rešil prikupno pasjo mladenko Carlitos. Ta sedaj, dodaja, krepko prekaša njegovo popularnost. "Saj me skoraj nihče več ne vpraša, kako sem. Le kako je Carlitos," prešerno doda.
Dom pogreša bolj, kot si je mislil
Čeprav pot domov zanj pomeni nepričakovan dodatni strošek (Carlitos ga medtem čaka v pasjem hotelu, kar spet ni zastonj), je vendarle vesel, da sta oba s psičko ostala živa. In še, da je tako končno spet videl svoje prijatelje. "Konjice pogrešam bolj, kot sem si mislil. Prijatelje, sploh tiste, ki so mi vedno stali ob strani. Predvsem takrat, ko mi je mama umrla. Ko sem počez prehodil Severno Ameriko, je bilo lažje, saj sem bil le pol leta od doma," se spominja Oli.
Najbolj se veseli Severne Amerike
Pred njim je še več kot polovica poti. A računa, da bo ta pot, ki ne bo vsebovala več tako drastičnih dvigov nadmorske višine, vendarle lažja, zato napoveduje celo nekoliko predčasno vrnitev. "Če bo šlo, bi rad prišel domov konec junija prihodnje leto, da še ujamem zabavo Radia Rogla, ki me tudi podpira na moji poti," pojasni.
Zdaj mu na poti dela družbo posvojena psička
Carlitos pa udobno v vozičku
Prvotno je Oli sicer načrtoval, da se bo vrnil po treh letih hoje, a sedaj pravi, da se bo vsak mesec poznal, saj kljub izdatnemu varčevanju mesečno s Carlitos porabita od 400 do 450 evrov. "Kljub vsemu lačna nisva nikoli," poudarja za deset kilogramov shujšani mladenič.
Oboroženi rop v Kolumbiji, ki so mu jo drugi popotniki in kolesarji opisovali kot deželo izjemno prijaznih ljudi, mu vseeno ni pustil grenkega priokusa, čeprav ga je finančno precej izčrpal. Glavnina ljudi je res izjemno prijaznih, poudarja. Med težkimi trenutki na poti pa poleg ropa omenja prenočitve v šotoru pri minus 15 stopinjah Celzija, ko zaradi mraza skorajda sploh ni spal, in pešačenja po puščavi pri 42 stopinjah, kjer je zato, da mu sredi ničesar ne bi pošle zaloge hrane in vode, moral pešačiti tudi podnevi.
