V soboto dopoldne na Sladki Gori Majda Jurše pometa dvorišče hiše, ki ni njen dom. Zmoti jo avto, ki ustavi ob pokriti terasi. "Pripeljali smo pralni stroj," pove gospa za volanom. Ko z Majdo izmenjata nekaj besed, jo povabi v hišo na kavo. Za vhodnimi vrati pa ni dnevne sobe ali spalnice. Tam je manjša kuhinja in veliko miz, na katerih so po kupih zložena oblačila, ter postelja. To ni njen dom. Naj ne bi bil.
Hiša je poslovni objekt njene dejavnosti. Ukvarja se s proizvodnjo dietetičnih živil in razvozom hrane, zato ima v njem stvari, ki so namenjene temu. "Res je, nismo ostali brez tistega, kar nam reže kruh. Ampak ostali smo brez doma. Tu nismo imeli čevljev, oblek ali brisač, šampona, zobne paste ali glavnika, ker to ne sodi v poslovni prostor. To je rešitev, ni pa dom," poudari Juršetova. Tam zvečer ne more sesti na najljubše mesto na kavču, popiti jutranje kave iz najljubše šalice ali prelistati albuma s fotografijami otrok.
