Napisi hvaležnosti, ki so jih nekaj dni po poplavah domačini napisali v zahvalo prostovoljcem, v dolini bledijo. Tudi pomoč bledi. A ne vsa. Zavezanost ljudem še vedno čutita vsaj dva posameznika, ki delujeta na etični pogon - Primož Planovšek iz Letuša in Boštjan Zrimšek s Cerknice. Oba s svojo ekipo. V živo se še nista spoznala, sta pa zavoljo facebooka (ta aplikacija še nikoli ni bila tako dobrodošla, pripomni Primož) vedela drug za drugega. Boštjan je s svojo ekipo organiziral kar nekaj udarniških delovnih akcij (celo cele avtobuse ljudi je angažiral) po dolini, predvsem v nižje ležečih krajih, saj po omejitvi dostopa niso mogli priti niti do Mozirja. Primož pa je tri dni po poplavah ugotovil, da so zbirni centri polni, ker ljudje sploh ne morejo do njih. "Bil sem doma in po facebooku videl, kako se dva prepirata, da je v Mozirju skladišče polno, ker ni kombija, da bi pomoč pripeljal do ljudi. Imel sem čas, sedel sem v avto, prišel v zbirni center in … Polna telovadnica robe, ženske pa so pojasnjevale, da nimajo prevoza. Nisem mogel verjeti. Naložil sem v avto največ, kar sem mogel, poklical svojega mehanika iz Nove Štifte in ga vprašal, kako je s prevoznostjo. Domačini namreč vedno poznajo vsaj šest različnih poti, če je glava povezava neprevozna. Večino stvari sem razdelil že po poti do tja, ker nisem vedel, kako daleč bom dejansko prišel," opisuje Planovšek.
S to pomočjo in birokracijo se preveč mečka in čaka
Pomagaš enemu, ta pomaga naprej ...
Tako se je začelo. In nikoli končalo. Enako počne še danes. Le da so se medtem zbirni centri zaprli. A ljudje so opazili njegovo predanost in mu sami nosijo stvari, ki bi koristile poplavljencem. Tako tudi zakonca Zrimšek nista prišla praznih rok. Pripeljala sta mu ozimnico, štedilnik, luči za razkuževanje prostorov, prenosnik. "Njemu že nekaj časa želim seči v roko. Neverjetno je, kaj ta človek počne," je dejal Boštjan, preden sta se dejansko srečala. Tudi sam je človek, ki ob pogledu na tragedijo, ki se je zgodila 4. avgusta, ni mogel le sedeti doma. Enostavno se je odpeljal na poplavljeno območje in začel pomagati. "Delamo ena na ena. Torej, enemu pomagaš, nato naprej. Vsem naenkrat ne moreš. Je pa tako, da običajno tisti, ki mu pomagaš, pomaga naprej. Jure z Nazarij je en tak primer. Ko smo prišli do njega, je bil povsem sesut. Ni vedel, kaj bi. Zalilo mu je celo lesarsko delavnico. Rekel nam je, pojdite drugim, ki bolj potrebujejo pomoč. A smo vseeno tudi njemu pomagali. Zdaj je aktiviran tudi sam. Je naša postojanka za dezinfekcijske luči in skrbi, da krožijo med ljudmi. Podobno smo naredili v Mengšu in na Koroškem," opisuje Boštjan. S svojo ekipo je opravil tri tisoč prostovoljskih ur. Po 50 ljudi je šlo včasih naenkrat na teren s Cerknice (avtobusni prevoz jim je sponzoriral Nomago). Med prostovoljci je bila celotna družina, z najmlajšim sedemletnikom vred. "Smo imeli pa vsaj družinski team building," se nasmeje žena Saša.
Vsem ne moreš pomagati
"Zdaj so manjše, ciljne akcije. Zbiramo na primer ekipe, ki bi belile hiše, in podobno," nadaljuje Boštjan. Mimogrede pa od ljudi, ki jih pozna, dobi še donacije v obliki hrane, aparatov in podobno, kar zdaj vse pridno pripelje do Primoža. Pri njem namreč človek dobro ve, da gre pomoč v prave roke. Če bi kdo podvomil, pa Primož račune vodi črno na belem preko - facebooka. "Zadnjič me je kolegica klicala, češ da so v društvu zbrali toliko in toliko denarja in bi ga radi donirali trem družinam z malimi otroki. Točno vem, komu ga po teh kriterijih lahko nesete, sem ji odgovoril. Nimam sploh kaj razmišljati. Če ste se odločili, pridite in je to to. Pa se še niso odločili," opiše en primer, ki se še ni pozitivno iztekel. Pri dvomih, ki se pri mnogih poraja, češ kaj če kdo drug potrebuje bolj, se je Primož sprijaznil z naslednjim – vsem ne moreš pomagati. "Na žalost. Najbolj so na udaru tisti, ki jim je hišo odneslo. Nekdo bo rekel, jaz sem bil tudi zalit. Ja, ampak kaj je slabše? Eden v vlažni hiši, ki ne ve, kako naj se izkoplje ven. Eden pa je ostal brez vsega in čaka, kaj bo z njim, kje bo začel na novo. Težko se je odločiti, kdo bolj potrebuje. Oba potrebujeta. Ne moreš pa vsem pomagati."
Kaj je z materialom za sanacijo?
Ob tem družno pomodrujemo, kam pa gre denar, ki se zbira v raznih dobrodelnih akcijah. "Ne vem, kam potem ta denar donirajo. Ljudje na terenu mi pravijo, da ga niso dobili. Ga dobijo občine? Ga bo dobila država? Ne vem. Bi pa s tem denarjem lahko vsaj 20 družinam rešili stanovanjski problem," doda Primož. Obenem opozori še na eno odprto vprašanje: bodo poplavljenci res prejeli material za sanacijo? "Že tri tedne se ljudem to obljublja. Mi smo naredili že nekaj popisov, kaj bi potrebovali, a materiala ni. Zadnjič sem rekel enemu, naj ne kupuje material, naj počaka. Pa je rekel, kaj pa naj, če v garaži spim, zima pa bo vsak čas tu. S to pomočjo in birokracijo se preveč mečka in čaka," poudarja človek, ki je praktično vsak dan na terenu. Pa ljudem na terenu še pride prav hrana, še vprašam? "Seveda še potrebujejo, ker ljudje se zdaj z drugimi stvarmi in težavami ubadajo. Vsak fičnik porabi zato, da si za silo zakrpa hišo, zato je vesel vsake podarjene 'fasenge'," pravi Primož, ki je sicer k svoji akciji dodal še eno rdečo nit – ljudem vedno prinaša tudi pivo, ki ga kupi večinoma z donacijami. "Tega se držimo od prvih dni, ko smo ljudem vozili vodo, nafto, hrano. Pa so mi rekli, no, vodo imamo, piva nimamo," pojasni Primož. Zdaj s prijatelji razvaža tudi ozimnico in gospodinjske aparate, tudi pohištvo. "Najbolj mi je všeč, če mi na facebook napišejo, kaj potrebujejo. Tudi donator ima rad, da ve, komu je šlo v roke. Zato je najbolje, da se kar sami javijo. Imamo facebook skupino Podarim Zgornja Savinjska dolina, tam ljudje objavijo, kaj lahko podarijo. Ljudem tam tudi ni nerodno napisati, kaj potrebujejo. Vsaj zasebno. Potem se sama zmenita brez posrednikov," opiše sistem. "Tega ne bo kar tako konec. Ljudje se morajo organizirati in iti. Ne čakati na aplikacije, ki ne delujejo. Raje se naj obrnejo na takšne multiplikatorje, kot je Primož. In to je to," doda Boštjan.