Rozmari Petek
Postavljanje prometnih znakov s številkami 30, 50, 70 na dvoriščih hiš je menda (na nesrečo cestarjev, ki morajo znake pogosto nadomeščati) prava slovenska folklora. Včasih jih že opazimo ne več. A pred dnevi, ko sem se potikala po Zgornji Savinjski dolini, enega znaka vendarle nisem mogla zgrešiti. Pred prikupno hiško ob cesti ob Rečici v Savinji je stala smreka z napisom Antonija in s tromestno številko. So smreko postavili ob stoletnici, vprašam mojega takratnega vodiča, dobrega poznavalca doline Jožeta Tlakerja. "Seveda. Domačini so jo postavili. Gospa je namreč še povsem čila. Še celo kosila si sama kuha in prav nič dementna ni, kot se to rado zgodi ljudem v takšnih častitljivih letih. Skratka, neverjetna," mi pojasni.
Do 90. leta šivala po domovih
Enostavno morala sem jo videti. Poklicala sem njenega sina Janeza Jeraja. "Vi se kar oglasite, ampak povejte kdaj, da si mama uredi pričesko," me povabi. Super! Gospa, ki še vedno da nekaj na svoj videz, se veselim. Pričakala me je drobna, zelo urejena gospa. Ni bila za štedilnikom. "No, sem vedela, da pridete in da bomo malo poklepetali, pa sem si že včeraj skuhala kosilo, da si ga bom danes le pogrela," mi vljudno pojasni in me povabi v dnevno sobo, kjer se pridružita sin Janez in snaha Pavla.
Antonijin recept?
Kako dočakati stotico, je bilo eno od pogostih vprašanj, ki jih je slišala te dni, ko so se obiski kar vrstili. Pa jo vprašamo, kaj jé. "Kar je. Same dobre stvari. Žgance, zelje, štruklje, kašo, to, kar smo doma imeli. To še zmeraj rada jem. Pa to še vsaj znam skuhati," pojasni, medtem ko pije dopoldansko kavo. "Ko pride soseda, spijem tudi kozarček sladkega vina, ki ga prinese s seboj." Obenem nikoli ne izpusti obroka, sploh zajtrka in kosila ne. Mesa poje sicer bolj malo, "a ko se kdaj ustavimo v gostilni, zahteva mastno pečenko, ne borovo," doda Andrej.
Prerokovalka potrdila moževo vrnitev
Oče je bil tisti, ki je Antoniji, ko se je izučila za šiviljo, kupil prvi šivalni stroj, ki ga je potem leta nosila od hiše do hiše. "Saj je vprašal mojo učiteljico, kakšen poklic bi bil zame, pa je učiteljica poudarila, da sem v tem odlična. Tudi kasneje sem vedno uživala v tem poklicu," se spomni. Ravno zato je včasih pogoltnila slino pri kakšni hiši, ki ji je za teden dela plačala manj, kot bi si zaslužila. "Bila sem tiho, a k tisti hiši nisem nikoli več prišla," se spomni. Potrpežljivost je spet ena od njenih velikih vrlin. Svojega bodočega moža je ravno spoznala, nato pa je odšel v vojsko in se sedem let ni vrnil. Kako ste sploh vedeli, da je še živ, vprašam. "Saj sva si pisala. Vseskozi. Pa še šlogarco sem vprašala, ali se bo še vrnil. In je potrdila, da se bo," se nasmeje Antonija. Ko se je vrnil, sta se poročila. Na silvestrovo 1945. leta. "Zato, da je še celo leto držalo," spet navihano doda.
Antonija še vedno vsako jutro telovadi
