Rozmari Petek
Celjska regija je v zadnjih letih izgubila kar nekaj prestižnih blagovnih znamk in tovarn. Od Ema, Topra, Aera, Klasja, Alposa ... A le na Polzeli so se odločili, da bodo njihovi "prvi lastovki", Tovarni nogavic Polzela, postavili muzej. Idejo, ki bo počastila in ohranila pomen nekoč ene najnaprednejših in največjih tekstilnih tovarn v tem delu Evrope, je podal polzelski župan Jože Kužnik. "Čisto preprosto zato, ker na to tovarno smo bili vsi čustveno navezani. Ogromno ljudi je bilo tam zaposlenih, zelo veliko je tovarna pomagala pri razvoju kraja," opisuje župan.
Interesentov ni
Država je v letih pred stečajem konec leta 2016 večkrat poskušala pomagati tovarni. Takrat je vladalo še veliko upanje, da bo kdo od dolgoletnih partnerjev odkupil kompleks in nadaljeval proizvodnjo. Tudi zato je stečajni upravitelj Zlatko Vili Hohnjec še leto dni vztrajal s proizvodnjo. Sedaj že dlje časa neuspešno prodaja celoten kompleks. Zadnja dražba je bila 1. februarja. Izklicna cena kompleksa je tokrat znašala 2,39 milijona evrov, a se dražbe ni udeležil nihče.
"Še dolgo sem upal, da se bo vendarle pojavil investitor, ki bi proizvodnjo na pogorišču znova zagnal. Ko se je pokazalo, da iz tega ne bo nič, sem vprašal stečajnega upravitelja, ali bi lahko odkupili stare stroje tovarne, tiste, ki jih tako ali tako ne bi mogel prodati. Ko je rekel, da lahko, je ideja o muzeju, v katerem bi predstavili več kot 90-letno tradicijo izdelovanja nogavic, bila vse bližja. Ostalo je le še vprašanje, kam to umestiti. V grad Komenda ne moremo. Potem pa je bil bližnji skladiščni objekt na prodaj in smo ga z veseljem odkupili. Zdaj verjamem, da bo muzej v dveh letih odprt. Dodatno voljo mi je vlilo tudi dejstvo, da takšnega muzeja v Srednji Evropi še ni," poudarja Kužnik.
Diplomatsko darilo
Zadnje tri tedne v Turistično-informacijskem centru (TIC) Polzela zato vsak petek opravljajo razgovore z nekdanjimi zaposlenimi, ki so zelo pripravljeni deliti svoje spomine na delovanje tovarne in življenje v njej. "Predvsem tri stvari izstopajo," navaja direktor TIC Polzela Damjan Jevšnik. "Prvo je povezanost ljudi. Večina zaposlenih je bila domačinov in vsi so čutili zelo veliko pripadnost tovarni. Po drugi strani je tudi tovarna bila zelo povezana s krajem. Zelo veliko je pripomogla k razvoju kraja z izgradnjo blokov, sodelovala je pri gradnji zdravstvenega doma, obnovi cerkve, pri asfaltiranju, šoli, vse te stvari so se delale v sodelovanju s tovarno. Tretja stvar, ki izstopa, pa je kvaliteta njihovih izdelkov," opisuje Jevšnik.
Tovarna je bila srce kraja
Še ob stečaju podjetju nihče ni mogel očitati pomanjkanja kvalitete. V času pred razpadom Jugoslavije so ga poznali po celem Balkanu, po osamosvojitvi pa je Polzela začela še intenzivneje delati za prestižne proizvajalce nogavic, a pod imenom naročnika. Ravno po Polzelinih nogavicah, ki so jih poimenovali Peggy (in to že pred več kot 50 leti) se je tankih hlačnih nogavic oprijelo ime pegice. "Zaposleni se spominjajo, kako so znani športniki, politiki in druge znane osebnosti uporabljali in promovirali njihove izdelke. Tudi veleposlaniki so pred obiskom tujine v Polzelo prišli po darilo - nogavice," dodaja sogovornik.
Nogavice mis sveta
Med zanimivostmi, ki so jih v sklopu razgovorov z zaposlenimi izvedeli, je denimo tudi, da je tovarna že pred leti v menzi uvedla izbiro vegetarijanskega obroka. "Vodstvo je lepo skrbelo za zaposlene. Tako zelo, da sindikat skorajda ni bil potreben, ker je vodstvo že pred odločitvijo pomislilo, kako bodo to sprejeli zaposleni." Bili so prvo podjetje v regiji, ki si je kupilo računalnik. "Čisto prvega je Savinjska dolina sicer imela v Celju na sedežu Razvojnega centra, a tistega so kupili skupaj s Toprom, bil je torej skupen, namestili pa so ga v Razvojni center. Z njim so obračunavali plače za različna podjetja. Z nakupom računalnika so tudi v Polzeli to počeli še za druga podjetja v regiji," izpostavlja direktor. "Ko so računalnike dobile še trgovine, so prvi uvedli fleksibilno proizvodnjo glede na potrebe po trgu, tako so si zmanjšali stroške skladiščenja," razlaga. Med biserčki, ki jih bodo obiskovalci muzeja gotovo slišali, je denimo tudi podatek, da je nekdanja mis Avstrije, ki je nato bila okronana tudi za mis sveta, Eva Rueber-Staier, ki je kasneje zaigrala v enem od filmov o Jamesu Bondu, bila manekenka za polzelske nogavice.
Od začetka veliki
Tovarno je leta 1927 ustanovil švicarski industrialec Albert Reiser. Že pred drugo svetovno vojno je 350 delavcev izdelalo več kot 1,8 milijona parov nogavic. Leta 1969 so na podlagi bogatih izkušenj izdelali prve ženske fine hlačne nogavice v Jugoslaviji z imenom Peggy. Prve izdelke so doma testirale kar delavke same. Praksa je tako pokazala, da je treba oblikovati šest velikosti. Med drugim so po naročilu pletli hlačne nogavice za Jovanko Broz, ki je imela hlačni del številka 4, nogavico pa v velikosti 2.
Predvsem pa so bili v Tovarni nogavic Polzela vedno inovativni, dodaja. "Pogosto so stroje sami prilagodili potrebam tovarne. Tudi veliko rezervnih delov so izdelali sami. Skratka, veliko življenja je bilo v tej tovarni. Denimo, za pustovanja so se znali odlično organizirati. Tako so enkrat tovornjak preobleki v ladjo, iz topov pa so streljali nogavice." Zato si v TIC želijo, da bi kljub klavrnemu koncu podjetja, ko je po letih životarjenja in obljub o novem investitorju ter ponovnem zagonu konec leta 2016 pristalo v stečaju, v muzeju izpostavili predvsem zlato obdobje tovarne. "Ker tovarna je bila dolga desetletja uspešna, veliko ljudi je zaposlovala. Včasih so bile kar tri generacije ene družine v njej zaposlene. In ravno to povezanost ljudi in kraja bi radi še posebej poudarili," zaključi Jevšnik.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
