Upokojeni rudar Jože Borštnar iz okolice Velenja zaradi svojega nenavadnega izuma postaja pravi zvezdnik, predvsem med upokojenci. Domislil se je nenavadne igre s še bolj nenavadnim imenom - slepi zajček. Kot strasten šahist je dolga leta tuhtal, ali bi se na šahovskem polju lahko odigrala še kakšna druga igra, a je na trgu ni našel. Pred petimi leti pa se mu je ponoči porodila ideja - takoj je šel v delavnico in zbijal, rezal, brusil les, da se je kar kadilo. Čez nekaj dni pa je igro tudi preizkusil in bil navdušen. "Štiri ure sem igral prvo igro. Potem sem videl, da se lahko odigra celo ogromno različnih kombinacij. Prvih tisoč sem si še posebej izpisoval v zvezek, a enostavno jih je preveč, da bi jim prišel do konca," navdušeno opisuje.
"Letos se bom poročil"
Gre za igro, za katero je treba vložiti kar nekaj miselnega dela. Različno razmetane oštevilčene ploščice od 1 do 63 mora igralec brez dvigovanja ploščic od osnovne ploskve, ki je šahovsko polje, urediti v pravem zaporedju. Prednost igre pred šahom je v tem, da to igro lahko igra človek tudi sam, ne potrebuje soigralca, kar je sploh za starejše, ki živijo sami, velika prednost. Tudi Jože po smrti žene živi sam. Vsaj za zdaj. "Letos se bom poročil," napoveduje Jože, ki bo čez dva tedna dopolnil 80 let. Prav zaradi igre je namreč spoznal novo izbranko. "Lani sem bil na eni od turističnih točk v okolici. Za avtom sem si postavil mizico, nanjo dal slepega zajčka in igral. Tam sem jo spoznal. Prišla je mimo, me vprašala, kaj imam to, in dejala, da bi eno igro želela kupiti. No, kasneje sem ji igro osebno in brezplačno dostavil," skrivnostno opisuje zaljubljeni Jože. "Čudovito se počutim," ob tem doda. "Kot bi jih imel 20, ne pa skoraj 80. Saj zato se pa moram poročiti, kajne," se nasmeje.
Črna aktovka, polna ugank
Ljubezen do ženske je malo zamenjala ljubezen do igre. Sedaj slepega zajčka ne igra več čisto vsak dan, pravi. Vseeno pa Amor ni zmotil njegove ustvarjalnosti. V njegovi črni aktovki, ki je postala sinonim za skrivnostne miselne igre, ki se običajno skrivajo v njej, se je nabralo še nekaj miselnih izumov. Večini se zdijo njegove uganke nerešljive. Šele, ko pokaže pravo rešitev, se poslušalcem izvije odrešilni ahaaaa. "Na novo pa sem sedaj sestavil posebno leseno blagajno, ki je po mojem tudi edinstvena na svetu. Do zdaj je še nihče ni znal odpreti. Odpre se jo lahko le s pomočjo človeških možganov, to je, če pravilno razmišljaš," skrivnostno opiše Jože. "Veliko ljudi se zanima zanjo. Marsikdo mi je že rekel, da bi jo tudi sam imel. A ta je unikat. Te ne bom delal za druge," pove. Bolj za "množično uporabo" namenja še eno novo igro. "Tudi ta je narejena iz lesa in tudi ta ima toliko kvadratov, kot jih ima šahovsko polje. V vsakem polju je pika, to pa moraš potem vleči z ravno črto do drugega polja. A do katerega, moraš ugotoviti sam," opisuje še neimenovano igro, ki je za zdaj še v nastajanju. A do takrat, ko bo lahko s svojimi domislicami znova zabaval stanovalce po slovenskih domovih upokojencev, bo gotovo povsem izpiljena.
Kljub težavam na svetu ni stvari, ki ne bi bila rešljiva
Jože je sicer s svojim slepim zajčkom prodrl tudi v tujino. "Pred kratkim me je klical prijatelj iz Švedske, povedal mi je, da je celo tam slišal za mojo igro. Večkrat dobim tudi kakšno sporočilo iz tujine, a kaj, ko na te ne znam odgovarjati. Sem pa bil vabljen že v Avstrijo. Ravno v začetku prvega vala epidemije sem sedel na vlaku in se peljal proti severnim sosedom, ko me je poklical moj menedžer, prijatelj pravzaprav, ki mi pomaga, in rekel, naj se kar obrnem. Direktorica doma, kamor sem bil namenjen, je namreč takrat že bila bolna, zato sem res na naslednji postaji izstopil in počakal na vlak za vrnitev domov. Zdravje je pa vendar na prvem mestu."
Z voljo je rešljivo vse
Borštnarjeva filozofija je, da kljub težavam, ki sicer tudi njega ne pustijo povsem pri miru, na svetu ni nerešljive stvari. "Nobena stvar ni tako zapletena, da se je ne bi dalo rešiti. A tudi nobena stvar ni tako dobra, da se je ne bi dalo izboljšati. Vse je mogoče, le veliko volje potrebuješ," pravi. Vsaj njemu je očitno ne primanjkuje. Mar zavoljo miselnih treningov s slepim zajčkom? Gotovo, meni sam, saj je igra primerna za igralce od starosti pet do 300 let, če jih kdo dočaka, še pravi. "Mene kar razganja od idej. Večinoma se porodijo ponoči, tako kot pesnikom. Vstanem in si jih zapišem." Razganja pa ga tudi od volje do življenja. "Počutim se kot najsrečnejši človek na svetu," pravi. Ker vse se začne in konča - v bistri glavi.
