Udarniško poslanstvo velenjskih prostovoljcev: Družba in pomoč starejšim

V prazničnem decembru se je marsikdo od starejših občank in občanov Velenja, ki se sicer redko odpravi od doma, en dan še posebej lepo uredil in počakal na prevoz. Skupaj s prostovoljcem ali prostovoljko, ki jo ali ga dobro pozna, saj ga ta tedensko obišče, se morda zanj odpravi po nakupih in kdaj pomaga pri pospravljanju, se je odpeljal na decembrsko zabavo v Šolski center Velenje. Tam so jim dijaki pripravili kulturni program, spekli nekaj dobrot - vendarle center vključuje tudi gastronomsko šolo -, sledilo pa je veselo druženje s prav posebnim "srečelovom" - izbrali so si lahko oblačila po svojem okusu iz trgovine Modno podstrešje Šolskega centra Velenje. "Da jim pričaramo malo domačnosti, ker stiske ljudi so velike," opisuje vodja prostovoljcev Udarnik, ki delujejo v okviru Mladinskega centra Velenje Andrej Cvernjak. Obenem napoveduje, da bodo takšna druženja, ki so jih v tem tednu pripravili skupaj z mladimi prostovoljci Šolskega centra Velenje, kjer mlade odlično spodbujata Maša Kolšek in Irena Herlah, odslej mesečna. Sredstva, da bodo to lahko izvedli, so v začetku meseca v 12-urnem dobrodelnem Miklavževem prenosu zbirali skupaj z e-športno zvezo Slovenije v sodelovanju z Janom Vaukmanom - Vauksom. "Med korono, ko smo starejšim vozili brezplačna kosila, smo videli, da so predvsem na obrobju Velenja starejši, ki živijo v dotrajanih hišah, brez svojcev, z majhnimi dohodki, s katerimi komaj zmorejo skozi mesec. Ko pridejo naše prostovoljke enkrat na teden k njim, se z njimi pogovarjajo, morda kaj pospravijo, skuhajo ali samo kavo spijejo, in starostniki so jim hvaležni. Prav voljo do življenja dobijo, to jim res veliko pomeni. Z našo vodjo ekipe za družabništvo sva se zato menila, da bi bilo dobrodošlo zanje enkrat mesečno pripraviti družaben dogodek, ki bodo v prihodnje v naših prostorih v Mladinskem centru, in jih malo popeljati v družbo. A ne bomo jim ponudili klasičnih dogodkov s frajtonarico, temveč pripravljamo kup drugih aktivnosti, denimo plesne, morda bobnarske delavnice, tekmovanje v peki 'štrudlja', lokostrelstvo ..., stvari, ki bodo nadvse drugačne. Podobno, kot so bili naši kampi Stara sablja, kjer smo, mimogrede, en par poročili po indijanskem običaju. Le da so bili kampi namenjeni predvsem varovancem doma upokojencev, ta druženja pa bodo ostalim našim občanom, pri čemer sodelujemo tudi z društvom upokojencev in centrom za socialno delo," napoveduje.

Ljudi je sram hoditi po pomoč

Razvedrilo je del njihovega udarniškega poslanstva, ki ga z žarom opravlja 18 prostovoljk. Drug del je konkretna pomoč starejšim in drugim, ko jo ti najbolj potrebujejo. "S prošnjo za pomoč se je na nas obrnil gospod, ki zaradi okrevanja po možganski kapi sam ne zmore gospodinjskih opravil, plačljive pomoči pa si s svojimi prihodki ne more zagotoviti. Udarnici sta mu tako s čiščenjem in prijetno družbo polepšali domovanje in dan," je opis ene od akcij. "Redni tedenski nakup in dvig zdravil smo opravili za upokojenko iz okolice Velenja, ki sama zaradi oddaljenosti in zdravstvenega stanja ne zmore do trgovine, nima pa bližnjih ki bi to storili namesto nje," je še zaslediti na njihovi facebook strani, ker so opisane še nekatere druge akcije, kot denimo nošenje in sestavljanje rabljene kuhinje gospodu, ki si s svojimi prihodki nove kuhinje ne bi mogel kupiti. "To je takšna hvaležnost. Pa tudi, če komu prostovoljke skorajda nič ne naredijo, temveč morda le kavo spijejo, dobijo starejši prav voljo do življenja." Večina starejših, ki jih obiskujejo, živi zelo skromno. "Po paket pomoči gredo s težkim srcem, sram jih je. Morda niti nimajo prevoza ali niti ne vedo za pomoč. Mi delamo drugače, bolj življenjsko. Vzamemo drug drugega kot prijatelje, da se pomoči potrebni počutijo sprejete." Nato pomolči in doda: "Žal mi je, da je toliko teh ljudi. Sem pa vesel, da jim lahko pomagamo."

Njihovo skladišče je že polno

Cvernjak malo manj uradno vodi tudi posredovalnico tehnične opreme: "To je nastalo iz terena in prakse. Pogosto me ljudje kličejo, da bi radi kaj podarili, in me sprašujejo, ali poznam koga, ki bi mu to prišlo prav. Veliko ljudi je, ki bi radi podarili, a pod pogojem, da gre v prave roke, ne da potem človek stvar, ki so mu jo podarili, proda naprej na Bolhi. Po drugi strani pa kličejo kakšne mlade družine, starejši, ki nimajo denarja za selitev, ko pridejo v občinsko stanovanje, a nimajo notri ničesar. Zato sem se odločil za posredovalnico tehnične opreme, ki se je že zelo prijela. Naše skladišče je polno. Čakam na večje prostore. Ljudje me poznajo, vedo, da bo od nas šlo v prave roke." Dodaja, da v tem projektu odlično sodelujejo s Centrom za socialno delo Velenje. "Tja včasih kdo pride prosit za izredno pomoč, ko mu na primer dotraja pralni stroj. A če ni upravičen, mu ne morejo pomagati. Konkreten primer - oče dela v Gorenju, dobi 850 evrov, žena je brezposelna, a ni prejemnica socialne pomoči, imata pa šoloobveznega otroka. Kako bosta kupila nov pralni stroj? Na CSD-ju bi rade pomagale, a ne morejo, so pa klicale mene, ali imam kak pralni stroj, in smo jim ga pripeljali. To so malenkosti, a nekomu lahko ogromno pomenijo," poudarja. Njemu in ekipi prostovoljcev Udarnik pa ogromno pomeni, pomoči potrebnim ljudem polepšajo vsakdan. "Včasih slišim komentar starejših, da sedaj se pa ne bojijo staranja. To nas zelo veseli," zaključi sogovornik.