Prvih šest mesecev sta kolesarili po Argentini, le za en mesec sta se zaradi močnega vetra podali na južnejšo cesto v Čilu. Zdaj sta že dva meseca v Boliviji, ki jo morata zaradi vizumov zapustiti v treh tednih in kjer ju spremljajo zdravstvene težave. Večkrat sta se že zastrupili s hrano ali vodo. Pri tem ne pomaga, da sta na kolesu že devet mesecev po šest ur na dan. "Telo sva izčrpali do te mere, da si ne more več opomoči. Zato bova v lekarni kupili skoncentrirane vitamine in proteine," načrt za popoldne v mestu Cochabamba pove Barbara Marčič.
Namesto predsodkov prijaznost
A prav kolesarjenje po stranpoteh spiše najlepše spomine, pravita. Tako sta spoznali gospo Irmo, ki je kot 21-letno dekle Che Guevari postregla zadnji obrok, preden so ga ubili. Videli sta ljudi, še vedno oblečene v tradicionalno pisano bolivijsko opravo, ki so kolesarki na obloženih kolesih spremljali z debelimi pogledi in jima nato gostoljubno odprli vrata kulturnega doma, šole ali dvorišča, kjer sta lahko postavili šotor. Spoznali sta kolesarje, ki so jima ponudili sobo, topel tuš ali s katerimi sta prevozili del poti.
Pravita, da svoje izbire ne bi zamenjali za bolj turistično. Le tako si lahko vsak dan širita obzorja. Pravita, da zaradi mesecev takšnega potovanja bolj razumeta ljudi in se nenehno učita. "Vsaka država ima svoje naglase, naučiš se novih španskih izrazov, obiščeš nove pokrajine. Videli sva trimetrske kaktuse. Niti sanjalo se nama ni, da ima kaktus zelo kakovosten les, iz katerega delajo najboljše pohištvo," pripoveduje Anja.
Konec lanskega oktobra sta v Argentini sedli na svoji kolesi in se podali proti severu
Bučno olje in nutella
Čeprav pravita, da se imata prelepo, da bi že razmišljali o koncu potovanja, pride dan, ko pogrešata topel tuš, bučno olje, domačo zelenjavo. In nutello. Z nakupom 250-gramskega pakiranja namaza bi namreč prekoračili dnevni preračun za eno od njiju. V Boliviji namreč 250 gramov nutelle stane osem evrov.
