Rozmari Petek
Dolgo časa stanovalci Delavske 16 in 18 v Celju niso znali potrkati na prava vrata, za katerimi bi v celoti prisluhnili njihovim vsakdanjim tegobam. Vsakodnevno so izpostavljeni hrupu, posledice vseh vibracij sosednje industrije so že vidne na stenah njihovih stanovanj. Zaradi odloka, ki so ga celjski svetniki sprejeli že leta 2000, so njihov stanovanjski objekt spremenili v nestanovanjsko dejavnost, kar je dalo zeleno luč vsem nadaljnjim širitvam sosednje in poprej nemoteče Emo orodjarne. Slednja se je lahko izgovarjala na občino, občina jih je napotovala na inšpektorate in na zasebno tožbo proti Emo orodjarni. A v objektu je veliko ljudi, ki komaj shajajo skozi mesec, plačilo odvetnika je nekaj, česar si niti v sanjah ne morejo privoščiti.
Vse to je na zadnji občinski seji svetnicam in svetnikom razložil predstavnik stanovalcev Štefan Plavčak. "Dosti preveč je našega trpljenja, tresljajev, hrupa. Še huje se načrtuje in načrtujejo proti nam, navadnim državljanom, socialno ogroženim, saj nekateri med nami komaj preživijo mesec in še to s pomočjo Karitasa in Rdečega križa," je poudaril. Emo orodjarna je namreč pred novo širitvijo; občinski podrobni prostorski načrt je v fazi osnutka. "Osemnajst let so se sprejemale odločitve za nas, brez nas in proti nam stanovalcem. Upam in želim, da bo v tem štiriletnem mandatu drugače," je svetnike nagovoril Plavčak in jih obenem povabil na Delavsko, da si bodo lahko sami ustvarili sliko.
Kdo "bolj" potrebuje svoj življenjski prostor?
Eden redkih, ki so s problematiko skozi objave v medijih dobro seznanjen, je svetnik Matija Kovač. "Gre za tipično zgodbo, ko za povečevanje dobička oziroma nekega poslovnega cilja zasebnika državni organ ali občina sistematično spregleda neke osnovne pogoje dostojnega bivanja ljudi in ne nazadnje tudi njihovega premoženja. Mislim, da je tukaj ključen prostorski akt, ki ga je mestna občina Celje sprejela leta 2000 in ki je takrat v programsko mešanem območju vzpostavil nova pravila ter ta objekt določil za spremembo namembnosti. Kljub temu da so takrat stanovalci ne le živeli v njem, temveč so stanovanja ravno dobro kupili. Tega si ne znam racionalno razložiti drugače, kot da je akt to dejstvo namenoma spregledal," je bil jasen Kovač.
Pri županu pa vojska strelja
Svetnik Branko Verdel je sicer trdil, češ da so stanovanja bila že v času, ko so jih ljudje odkupovali, v katastrofalnem stanju. In še, da Emo orodjarna zaposluje 250 ljudi in da zato potrebuje svoj življenjski prostor. Tudi župan Bojan Šrot je v svojih vmesnih pojasnilih večkrat omenil nizko vrednost njihovih nepremičnin in da so gotovo bila poceni kupljena. A kaj več si najbrž socialno šibki občani niso mogli privoščiti. Ob tem je poskušal tudi dejstva o hrupu zrelativizirati, rekoč: "Vas bova s svetnikom Vladimirjem Ljubkom povabila v Zagrad, ko vojska strelja."
"Najprej rešite nas!"
"Rešitev, da bi Emo orodjarna odkupila naša stanovanja, je pravljica za lahko noč. V tem vidim samo izogibanje in prelaganje odgovornosti svojih dejanj in delovanja proti navadnim državljanom, še manj, da bi se priznala kakšna napaka in popravila krivica in končalo naše trpljenje," je vsem tistim, ki pilatovsko menijo, da bo problem rešila Emo orodjarna z odkupom stanovanj, odgovoril Plavčak. Tudi nimajo nič proti podjetju. "Želimo jim vse dobro, še bistveno več prihodkov, še bistveno več zaposlenih. A dajte prej rešite nas! Ne pa, da se pozabi nas, tam živeče, kot da smo celjski izbrisani."
