Ko je pred leti skrbnica, ki je zadnja leta skrbela za ostarela zakonca Ano in Janeza Rihteršič iz Celja, v antikvariat prinesla njuno bogato zapuščino knjig, se nikomur ni sanjalo, kakšen raziskovalni plaz bo s tem sprožila. Med knjigami se je skrival na roko napisan zvežčič z več kot 200 recepti, ki si jih je pred sto leti zapisovala takratna najemnica hotela Triglav v Sevnici Nežka Arh, teta Janeza Rihteršiča. Knjižica z recepti je nato prišla do direktorja Zgodovinskega arhiva Celje dr. Boruta Batagelja, ta pa je lani, ko je postalo jasno, da bo Slovenija v letu 2021 nosila ime evropska gastronomska regija, dobil idejo, da bi iz te knjižice lahko naredili kaj več.
Hotel končal v eksploziji
In so. Veliko več. Ne samo v gastronomskem, temveč tudi zgodovinskem smislu. Prav zavoljo knjižice se je odvila cela raziskava. Na knjižici je bil žig mesta Rajhenburg, zato so sprva domnevali, da je hotel deloval v Brestanici. A so v Mestnem muzeju Krško ugotovili, da je hotel pod takšnim imenom stal v Sevnici v bližini železniške postaje.
Nanj se je že pred leti osredotočil zgodovinar Oskar Zoran Zelič, a ravno zavoljo najdenih kuharskih zapiskov se je še bolj poglobil v njegovo zgodovino. Že izbor imena je zanimiv. Od leta 1905, ko je bil zgrajen, pa do konca prve svetovne vojne je veljal za nemški hotel, takoj po koncu vojne pa so mu dali najbolj prepoznavno slovensko ime. Med obema vojnama so se v njem vrstili družabni dogodki; imel je večnamensko dvorano, pokrito kegljišče, v njem so se zbirala različna društva, do odprtja kinodvorane so v njem predvajali filme. Leta 1938 je združenje gostilničarjev v Triglavu pripravilo petdnevni servirni tečaj, je poudaril Zelič. Le pet dni po koncu druge svetovne vojne pa je skupaj z železniško postajo in še enim objektom postal žrtev začasno skladiščenih eksplozivnih sredstev.
Specialiteta s surovo drobovino
A drobna knjižica je k sreči pred tem že prišla do Celja, do stanovanja na Otoku, kjer jo je Ana Rihteršič varovala in si z njo pomagala pri vsakdanjem kuhanju. Po zaslugi Batagelja in njegovih idej pa tudi do Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Tam so si knjižico skopirali in skupaj z dijaki začeli kuhati po zapiskih.
Čisto brez težav sicer ni šlo, opisuje Aleš Brod, saj zaradi starinskega jezika in uporabe žargonov in okrajšav (vendarle knjižica ni bila pisana za javno rabo) sprva vsega niti niso razumeli. Tako jim denimo ime šnef ni prav nič pomenilo. "Šele ko sva s kolegico Cecilijo Božnik recept prebrala, sva se spomnila na nemški izraz šnepfendrek, namaz, ki se pripravlja iz drobovine," opisuje Boštjan Bezgovšek, učitelj praktičnega pouka kuhanja. "Šnef je izraz za ptiča kljunača, ki je v Sloveniji sedaj zaščiten in se ga ne sme več loviti. Včasih je bil lovska specialiteta. Ptico so posebej spekli, njeno drobovje pa so sesekljali, dodali močne začimbe, včasih tudi vsebino črev, in to dodali k pečeni ptici kot namaz za opečeni kruh."
Hotel Triglav je stal pri železniški postaji v Sevnici
Tega recepta v izdani knjižici Stoletni kuharski zapiski za sodobno rabo, v kateri so povzeli nekaj starih receptov, ni. "Izbrali smo 18 receptov, jih zapisali v nekoliko posodobljeni različici, k vsakemu od teh receptov pa smo v komentarju zapisali, kaj smo malo spremenili in zakaj. To pomeni, da kdorkoli vzame to kuharico, se lahko odloči, ali bo kuhal po originalnih receptih ali teh, ki smo jih nekoliko priredili. Na koncu te knjige je povezava, ki bralca pripelje na digitalni vir vseh 200 receptov," dodaja Brod.
Kakšna pa je sploh razlika med kuhanjem danes in pred stotimi leti? "Pristopi v kuhinji se niso bistveno spremenili, razen da takrat niso uporabljali konvektomatov pa planetarnih mešalnikov in podobno. Sami postopki, način razmišljanja, odnos do hrane, odnos do živil ... so bili zelo podobni. Kot denimo, da živila ne smejo iti v nič. Zero waste si nismo izmislili danes. So pa uporabljali več zelenjave in manj mesa, kar je tudi logično in glede na dostopnost ter ceno živil ni presenečenje. Svet se je neskončno spremenil, hrana na naših krožnikih pa ne, kar je pozitivno," dodaja Brod
"Včasih so se znašli bolj po svoje, uporabljali so več naravnih živil, več divjačine, več zelenjave," je dodal Bezgovšek. "Pa čebulo so tedaj popražili pred mesom, sedaj delamo drugače. Zanimivi so tudi žličniki, ki so bili nekoč zelo veliki. Oblikovani so namreč bili z jedilno žlico, ne čajno žličko. Mene so takoj, ko sem jih naredil, spomnili na žličnike moje stare mame." Božnikovo pa je pri tem presenetilo še nekaj: "Recepti vsebujejo veliko maščobe, zelo veliko jajc in, kar še bolj preseneča, veliko masla. Očitno so v tem hotelu vedeli, kaj je okusno. Sicer so razlike majhne. Takrat so najbrž imeli moko iz mlina, danes je to redkeje. Se pa trudimo, da gremo po poti, ki je veljala že včasih - to je z njive na mizo."
Knjižica je dokaz, da tudi v času korone niso sedeli križem rok, dodaja ravnatelj šole Iztok Leskovar. "Povezali smo zgodovino, gastronomijo, ljubezen do hrane, lepote Slovenije. Mislim, da smo lahko ponosni. Še posebej, ker zgodovino in kulturno dediščino prenašamo na mlajše." Ti mlajši so v preteklih dneh lahko preizkušali jedi po starih receptih, saj šola kuha malice za kar štiri srednje šole in dijaški dom. Tako so jim denimo postregli segedin golaž z ajdovo torto, v prihodnjih dneh pa bodo poskusili še druge recepte iz knjižice.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
