Vinogradništvo je lepo, a občasno tudi naporno. Preglavice povzročajo vremenske nevšečnosti, zadnje mesece pa tudi pandemija. A potrebno je vztrajati, pravita Ivan in Irena Kramer, ki jima je vinogradništvo priraslo k srcu, ljubezen do trte in vina pa prenašata tudi na svoja otroka - hčerko Lucijo in sina Primoža. Prav slednji bo, kot upata Kramerjeva, prevzel kmetijo, ko se bosta upokojila. Že zdaj pa ga uvajata in mu poskušata pokazati predvsem lepe in dobre plati vinogradniškega poklica.
Od čevljarja do vinarja
Z vinogradništvom sta se začela ukvarjati leta 1995. Splet dogodkov je nanesel, da je Ivan kot čevljar, zaposlen v podjetju v Majšperku, izvedel, da se dajejo v najem vinogradi na vinorodnih legah Dravinjskega in Majskega Vrha. Danes izkušen vinogradnik je v ponujeni priložnosti videl izziv in hkrati priložnost, najel je sedem hektarjev vinogradov in se skupaj s soprogo lotil vinogradništva, o katerem takrat, kot priznata danes, nista imela pojma. "Še škarij za rezanje trte nisva poznala," se smeji Irena Kramer, medtem ko njen mož opozori, da je vse mogoče, če se le hoče. "S pomočjo delavnic in društev sva se naučila veliko o delu v vinogradu," pristavi Ivan Kramer, medtem ko je za pridobljeno znanje o vinogradništvu Irena najbolj hvaležna svaku, ki ima svoj vinograd. Z resnim vinarstvom sta se začela ukvarjati šele leta 2007, saj sta se zavedela, da sta za vsako dejavnost, ki jo hočemo opravljati popolno, potrebna čas in učenje. Od tedaj vse grozdje, ki ga na kmetiji pridelajo, spremenijo v žlahtno kapljico.
Srebrno priznanje za penino na Dunaju
Danes Kramerji, ki jih najdete nedaleč stran od Vidma pri Ptuju, skrbijo za 23 hektarjev vinogradov. Veliko vinogradov so uspeli že obnoviti in posaditi mlado vino, nekaj vinograda bodo pomladili v naslednjih letih. Kramerjeva sta mnenja, da najboljše haloške lege, kjer sta bila za preživetje od nekdaj potrebna obilica truda in predanosti zemlji, podarijo čudovito vino. "Vsi naši vinogradi rastejo na terasah, ki se zajedajo v ostre haloške strmine. Rodovitni lapor nas po toplem poletju razveseli s trgatvijo, ki poteka v suhi in sončni jeseni. Tako se rodijo naša plemenita vina in penine kar osmih različnih sort," pojasnita.
Vina, ki so značilna za Haloze, so po njunih besedah izvrstna, saj so mineralna in aromatična. Sauvignon, rumeni muškat, laški rizling, renski rizling, chardonnay, traminec, beli pinot in zeleni silvanec so prejeli že veliko nagrad in priznanj, nazadnje tudi na letošnjem radgonskem sejmu, zelo ponosna pa sta zakonca tudi na svojo penino, pridelano šele pred nedavnim, ki je letos na Dunaju v močni mednarodni konkurenci penin osvojila srebrno priznanje. Vsi laskavi naslovi so dokaz, da delajo prav in da je njihovo vino kakovostno: "Uživanje ob vinu naših zvestih strank je tisto, za kar se trudimo, in tisto, kar nam uspeva. Lokalno smo že odlično prepoznavni, a s tem se nismo zadovoljili, ker smo zaradi izrednega potenciala naših vin zmožni doseči še veliko več. Ker smo ponosni Haložani, ki ljubimo našo rodno grudo, sta naša vizija in poslanstvo zapakirati Haloze v steklenico vina in jih s ponosom ponesti v širni svet."
Treba je vztrajati
Čeravno so zaradi pandemije tudi Kramerji utrpeli škodo, saj svoja vina ponujajo predvsem v lokalih, ki so bili kar nekaj mesecev zaprti, z optimizmom zrejo v naprej. S trganjem grozdja so za letos v njihovih vinogradih že zaključili. Letino Ivan Kramer po količini obranega grozdja sicer opiše za slabšo kot leta poprej, saj jim je kar nekajkrat zagodlo vreme - najprej je največjo škodo povzročila pozeba na začetku pomladi, nato pa še toča in suša, a je kakovost grozdja po njegovih besedah letos toliko boljša. Da so proti vremenskim nevšečnostim bolj ali manj nemočni, še doda Irena Kramer, saj nikoli ne vedo, kakšno bo vreme pozimi, spomladi in poleti. Proti suši lahko vinograd sicer delno zaščitijo s čašastim rezom trte, medtem ko se toče v Halozah ne morejo obraniti, saj je terasasto zasajene vinograde nemogoče zaščititi z mrežami. A kljub nepredvidljivosti, sta Ivan in Irena Kramer mnenja, da je potrebno vztrajati, saj so v vsakem poklicu vzponi in padci. "Ne samo zaradi sebe, temveč tudi zaradi strank, ki cenijo in spoštujejo tvoje delo, predvsem pa vino, ki ga pridelaš," še podarita. Opažata, da je vse več ljudi, ki dajo nekaj na slovensko kakovost. "Sicer bi si vinarji želeli še boljši odnos do žlahtne kapljice, a smo veseli, da se spreminja kultura pitja pri ljudeh. Še zlasti pri mladih, ki spijejo manj alkohola, pričakujejo pa kozarec vrhunskega vina," pravita vinogradnika, zadovoljna, da je pandemija naredila vsaj nekaj dobrega - nekaterim odprla oči, da je domače dobro, zdravo in kakovostno.
