(BRANJE) Kralj Kipchoge in atletski Messner

Kraljica športov je najbolj univerzalno privlačna takrat, ko se atleti približajo zgodovinskim mejam v metih, tekih ali skokih, sploh pa takrat, ko gre najdlje, najvišje ali najhitreje. Nedavno zaključeno svetovno prvenstvo v atletiki, ki ga je od okostenele in v marsičem preživete mednarodne atletske zveze IAAF odkupil s petrodolarji zasut katarski emirat, je bilo fascinantno in razburljivo. Atletska naracija je namreč šla tako, da bo svetovna atletika po odhodu svojega največjega in edinega zares globalnega zvezdnika Usaina Bolta padla v še globljo krizo in neprepoznavnost. Številni "no name" atleti so to v teku prvenstva večkrat demantirali z izjemnimi rezultati, ki so se v zavidljivem številu atletskih disciplin približali zgodovinskim mejam. Padlo je tudi nekaj svetovnih rekordov. Fascinantni rezultati v previsoki vročini in vlagi.
Za nami je še zgodovinski vikend, ko je na Dunaju prvi človek pretekel maratonsko razdaljo pod magično mejo dveh ur. Kenijec Eliud Kipchoge, najboljši maratonec vseh časov, je zdaj atletski bog, ki je na tronu kraljice športov zamenjal upokojenega Bolta. A nič manj pozornosti si ne zasluži še Kenijka Brigid Kosgei, ki je v Čikagu v franže poslala maratonski svetovni rekord Britanke Paule Radcliffe, ki je dolgo veljal za nedotakljivega. Mejnika na Dunaju in v Čikagu sta nadaljevanje izjemne atletike iz Dohe. Kajti tam ni bilo osnovnih okoljskih pogojev za maratonski tek, kaj šele za rekorde. Poslati maratonce na pot pri 33 stopinjah Celzija in skoraj 80-odstotni vlagi je pravzaprav športni zločin, ki ga je zakuhal tako izjemen nekdanji atlet, kot je predsednik IAAF, legendarni 800-metraš, nekoč tudi svetovni rekorder, sir Sebastian Coe, s kohorto ostarelih uradnikov, ki se neuspešno trudijo z vodenjem svetovne atletike. A k sreči izjemna generacija atletov s svojimi rezultati kljubuje številnim vse bolj nerazumnim odločitvam atletskih "modrecev".