Uroš Gramc
Čist šport brez prehitevanja po desni oziroma prepovedanih snovi je krilatica boja proti dopingu. Pa to ni le nedosegljiv ideal, pravljica. Tudi nekateri športniki so tega mnenja. "Moja percepcija pri delu s športniki je, da so nekateri ob dopinških kontrolah prav navdušeni. Pričakoval bi, da bo večina odgovorila: o, ne, spet me testirajo. Pa je bolj: ne, ne, dajte čim več. Z veseljem pristopijo, ker se zavedajo, da lahko kršitelje le tako izločimo. Ne moti jih, da jih zbujamo sredi noči. Vidijo, da sistem deluje. Verjetno je kdo v preteklosti pristopil k dopingu prav zaradi pritiskov, češ, toliko jih ga uporablja, da brez ni moč uspeti. In dejansko v določenih športih brez dopinga nisi bil konkurenčen, a nihče tega ni želel početi. Danes je večina športnikov izobraženih tudi o nevarnostih dopinga za zdravje in verjamem, da nobenemu ni prijetno vbadati igle v svoje telo," razlaga strokovnjak za boj proti dopingu, dr. Lovro Žiberna z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter strokovni sodelavec Slovenske protidopinške agencije (Sloado).
Trenerji prodajajo, starši kupujejo
Je pa Slovenija vodilna država na stari celini pri preventivi v boju proti dopingu. Izvedla je več evropskih projektov, nekatere so prevzeli v drugih državah. Na Sloadu radi povedo, da so osnovno dopinško izobrazili vse mladoletne slovenske športnike. Nastalo je precej gradiva, toda pri tem se ne ustavijo. Zadnja tri leta je denimo za vse profesionalne trenerje, zaposlene v Mestni občini Ljubljana, obvezna (drugod je prostovoljna) udeležba na enodnevnem izobraževanju za boj proti dopingu. Pri nogometu so imeli "učno uro" vsi mladinski klubi, v kolesarskih klubih so predavali tekmovalcem in staršem, v odbojki so tečaj opravili pri vseh prvoligaših … "Včasih nas klubi pokličejo, kar je pohvalno, evropski kolegi nimajo teh izkušenj. Pa še en segment izobraževanja obstaja, za zdravnike, to so podiplomski tečaji v sklopu specializacije. Tudi med zdravniki in farmacevti je manko znanja o protidopinških vsebinah, ki niso sestavni del univerzitetnega kurikuluma," je povedal sogovornik.
Glava lahko boli še po bolezni
Tudi razmišljanje, da je za vsako majhno težavo nujno zaužiti zdravilo, je dopinška miselnost. Kot današnja družba presežkov, (hiper)produktivnosti, ko ljudje prehladnih obolenj ali viroz ne odležijo doma, ampak z analgetiki znižujejo vročino in ostajajo na delovnem mestu. Širša in vse pogostejša uporaba zdravil je današnji vsakdanjik. Z njim sovpada veja nenamernega dopinga, ki se pogosto zgodi zaradi neustrezne uporabe zdravil brez recepta, dostopnih v prosti prodaji. Številna so z vidika dopinga nesporna, problem so kombinirana zdravila (npr. aspirin complex), ki lahko vsebujejo dodatne aktivne snovi z Liste prepovedanih snovi. Poleg osnovnega analgetika acetilsalicilne kisline, ki v športu ni doping, torej psevdoefedrin, ki deluje psihostimulativno in je na Listi prepovedanih snovi. Če to snov zaznamo pri športniku, ni moč razlikovati, ali jo je pred tremi dnevi zaužil kot doping, da bi bil boljši, ali nenamerno, kot napako pri zdravljenju glavobola zaradi prehladnega obolenja," o dilemah pove Žiberna.
Dopinški madež ostane
Zaradi tega primera so mejo v naslednjih letih nekoliko dvignili, zgolj ena tableta še ne pomeni dopinga, a vrednosti se pri ljudeh razlikujejo, zato zdravila s psihostimulansi pri športnikih niso zaželena. Kazni za takšne prekrške so sicer nižje od drugih, a dopinški madež ostane. Kot bo denimo hokejistu Žigi Jegliču, ki je zaradi vnosa prepovedanega zdravila za astmo moral zapustiti olimpijske igre v Pjongčangu. "Če ima športnik legitimno bolezensko stanje, mora le predložiti izvide in zaprositi protidopinško organizacijo za dokument, ki ga imenujemo terapevtska izjema. Potem lahko legitimno uporablja zdravilo, ki bi bilo sicer v športu prepovedano. Ampak te dokumentacije ni imel urejene in je bil testiran pozitivno. V takšnih primerih je napaka na strani športnika," je dejal Žiberna.
Poglavje nenamernega dopinga bo vedno bolj aktualno, ker se z razvojem znanosti izboljšujejo analizne metode. In vse pogosteje so odkrite snovi v nizkih koncentracijskih območjih in so lahko ali ostanek vrhunskega dopinškega protokola pred nekaj dnevi ali zaužitega kontaminiranega prehranskega dopolnila kot posledica slabe proizvodne prakse. Športnikom je včasih težko dokazati nenamerni doping, nepreverjenih produktov pa je vse več. "Problem so spletne prodajalne, zaradi hitre rasti prodaje se je njihovo število nenormalno povečalo čez noč. Njihovi zaslužki so vedno večji, kvaliteta večine prehranskih dopolnil pa nepreverjena. Produkti niso nevarni le za športnike, ampak za vse ljudi. V medicinski literaturi imamo zabeležene celo smrtne primere zaradi kontaminiranih prehranskih dopolnil," z vso resnostjo opozarja Žiberna. Težava, povezana z njimi, je prost dostop do trga, varnosti in učinkovitosti, kot pri zdravilih, pa ni treba izkazovati.
