(INTERVJU) Branka Vajngerl: Špago še naredim - skoraj

Aleš Mišič Aleš Mišič
04.12.2021 06:01

Z nekdanjo jugoslovansko prvakinjo v ritmični gimnastiki ob izidu knjige in življenjskem jubileju o lepi, vendar pri nas nekoliko preveč zapostavljeni športni panogi

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Ljubljana ni tako domača kot Maribor, zato je Branka Vajngerl pred leti z družino iz prestolnice pobegnila na Notranjsko.

Sašo Bizjak

Minuli mesec je bil njen, saj je dr. Branka Vajngerl v letošnjem novembru po triletnem trdem delu izdala knjigo na tisoč straneh Slovenska ritmika 1898-2020, poleg tega pa še slavila življenjski jubilej. Šestdeset let se ukvarja z ritmično gimnastiko, resno vadbo je začela pri desetih, pa si izračunajte. Po končani Pedagoški akademiji v Mariboru je nadaljevala študij na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer je bila do letos predavateljica predmeta gimnastika z ritmično izraznostjo. Po uspešni tekmovalni karieri, ki jo je nekdanja jugoslovanska prvakinja in podprvakinja zaključila leta 1977, ni bila le pedagoginja, temveč tudi uspešna organizatorica, sodnica, koreografinja in trenerka, za delo v športu pa je med drugimi priznanji prejela nagrado Marjana Rožanca in Bloudkovo plaketo. Že dolgo ne živi več v Ljubljani, z družino si je uredila dom v Begunjah pri Cerknici. "Leta 1998 sem šla z možem in hčerko iz Ljubljane, ker Ljubljana ni Maribor, ki je domač. Je malo večja, pa smo rekli: gremo na deželo. Kupili smo hišo, ki je bila takrat stara 120 let, in jo restavrirali," pravi Mariborčanka, ki se še vedno rada vrača v rodno mesto.

Začetki ritmične gimnastike v nekdanji Sovjetski zvezi segajo v konec 19. stoletja oziroma začetek 20. stoletja. Kako se je ritmika razvijala pri nas?

"Tukaj v knjigi je fotografija iz leta 1898, na kateri so zbrana slovenska dekleta iz prvega sokolskega odseka s kiji in drugimi ritmičnimi rekviziti. V knjigi je tudi zapis Viktorja Bubnika iz leta 1904 o telovadni sestavi za dekleta s kiji. To so dokazi, da je bila ritmika takrat že tudi pri nas. Zbrala sem, kolikor je bilo mogoče časopisnih člankov, pokrita so vsa svetovna in evropska prvenstva ter olimpijske igre, na katerih smo sodelovali kot Slovenija in tudi Jugoslavija."

Vsak dan v telovadnici

Kakšna je bila ritmika v začetnem obdobju v primerjavi s to, ki jo poznamo danes?

"To je neprimerljivo. V samih rekvizitih, če že začnem pri teh orodjih - s kolebnico, obročem, žogo, kijem in trakom -, so razlike v kakovosti. Že na tej sliki iz leta 1898 se vidi, da so bili kiji zelo dolgi, leseni in zelo težki, zdaj so plastični. Tudi obroči so bili leseni, žoge so bile zelo specifične, bile so težje. Pri orodjih so razlike, da ne govorim o gibalnih sposobnostih. Dekleta, ki so vadila v sokolskih društvih, so nastopala v dolgih krilih, popolnoma so bila oblečena, danes so vse v oprijetih dresih. Ogromna razlika je v gibanju, v koreografijah. Poudarek je bil na skupinskih sestavah, sedaj pa oboje podpiramo in razvijamo, torej posameznice in skupinske sestave v vseh starostnih kategorijah."

Sašo Bizjak

Za ustanoviteljico ritmične gimnastike v Sloveniji velja Jelica Vazzaz, ki je v Ljubljani začela vadbo pred drugo svetovno vojno, v šestdesetih letih pa jo je v Maribor pripeljala profesorica športne vzgoje na Prvi gimnaziji Tončka Lazarevič. Veliko deklet se je takrat ukvarjalo z ritmiko v DTV Partizan Maribor center, vi ste jo pa vzeli najbolj zares. Kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar vas je pripeljalo do naslova državne prvakinje v Jugoslaviji?

"Bila sem bolj vztrajna od vrstnic, vsak dan sem šla v telovadnico. Tončka, ki ji je v tistem času pomagala Ljubica Lorger, je imela izredno prefinjen občutek za glasbo in ritem, me pa smo zelo rade vadile. V Jugoslaviji je bila takrat v panogi zelo močna konkurenca, Beograd je imel štiri klube, ki so razvijali ritmiko in sodelovali so z Bolgarkami, poleg tega so imeli več tekmovalk, kot jih je bilo vseh skupaj v Sloveniji. Še danes je ritmika najmočnejša na vzhodu, v Bolgariji in državah nekdanje Sovjetske zveze, Rusiji, Gruziji, Belorusiji, Azerbajdžanu. Za stopnjo ali dve smo morale biti boljše od Beograjčank, da smo zmagale, saj so bile vse sodnice iz Beograda. Na začetku smo čutile slabo voljo, potem pa sem rekla: 'Bodi za stopnjo boljša od drugih in uspelo ti bo.' In mi je uspelo."

Ritmična gimnastika združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Kaj prevladuje? Osnova je verjetno parterna gimnastika?

"Ne bi tako rekla, osnove so iz klasičnega baleta. Mislim, da bi to morala biti osnova za vse športe oziroma panoge zaradi motorike vzpostavitve popolne kontrole razvoja telesa in koordinacije gibanja. Od akrobatike pa je ostala orientacija v prostoru, ki je tudi zelo pomembna. Ko tekmovalka vrže rekvizit deset metrov visoko, se nato nekajkrat obrne, potem pa mora rekvizit ujeti, je akrobatika nepogrešljiva. Sedaj je potrebna izjemna gibljivost v ramenskem obroču, tako da nekateri pravijo, kaj delamo z mladino."

Kolebnica, obroč, žoga, kij in trak so rekviziti v ritmiki, tekmuje se pa s štirimi. Ali ga lahko tekmovalka izbere?

"Štirje rekviziti, žoga, obroč, kij in trak, so določeni za članice. Pred leti je bila med njimi tudi kolebnica, potem pa se je v vsakem olimpijskem ciklusu en rekvizit umaknil v skupinsko sestavo. Kolebnica je ostala v programu za mlajše kategorije, je pa, predvsem zaradi motorike in hitrosti, prisotna tudi v drugih športih. Boksarji na primer jo veliko vrtijo."

Po taktih Bertija Rodoška

Kateri pa je rekvizit, s katerim ste najraje tekmovali?

"Trak in obroč. S trakom se da največ izraziti, je najbolj atraktiven in najbolj melodičen, zahteva posebno tehniko predvsem v gibanju zapestja. V obdobju, ko sem vadila pri Tončki, je za naše nastope glasbo pisal Berti Rodošek. Pod njenim vodstvom smo Mariborčanke skupaj z dekleti iz vse Jugoslavije dvakrat nastopile v Beogradu na zaključni prireditvi ob dnevu mladosti. Rodošek je napisal glasbo za naš drugi nastop leta 1972, za prvega, leta 1970, ko ni bilo državnega prvenstva, pa Milan Cilenšek. V kasarni smo živeli en teden in se imeli fajn, kam so dali vojake, pa ne vem."

Pri petih letih ste prvič nastopili, resno vadbo ste začeli pri desetih. Zdaj je starostna meja precej nižja, vadbo začenjajo štiriletne deklice, 15-letnice so že šampionke. Ali ni to prehitro? Na olimpijskih igrah v nekaterih panogah tekmujejo otroci, in to celo zelo uspešno.

"Zgrozila sem se, ko sem slišala, da je olimpijska prvakinja iz Tokia stara 13 let (Momidži Nišija v rolkanju, op. p.). Ko sem tekmovala, je bila članica stara 18 let, zdaj so članice stare 15 let in so še otroci. V mojih časih je bila svetovna prvakinja iz Bolgarije stara 27 let. Ta zgodnja specializacija ni dobra, pri 15 letih je prvi osip, ko gre tekmovalka na fakulteto, je konec tekmovalne kariere. Tekmovalka mora biti suha, odpovedati se mora hrani, kar seveda ni prav. Nekaterim je v nekaterih državah vseeno, kaj se dogaja. Pri nas tekmovalke normalno hodijo v šolo, pazijo, kaj jejo, vendar ne pretiravajo in poskušajo živeti zdravo."

Za bogate ženine poskrbijo v Moskvi

Za rusko šolo je značilen brutalen dril ne le v ritmični gimnastiki, ampak tudi v klasičnem baletu in umetnostnem drsanju denimo. Na vseh teh področjih so Rusinje izjemno uspešne, vendar ali ni to pretiravanje, previsoka cena za uspeh?

"Je pretirano. V Bolgariji sem bila okoli leta 1980 na specializaciji v centru CSKA. Ob 8. uri so dekleta prišla v dvorano in ob 8. uri zvečer so šla domov. Tam so se tudi izobraževale, prehranjevale, imele so šest ali sedem trenerk, psihologa, zdravnika. Stare so bile od 16 do 18 let, pri dvajsetih pa so se že poročile. Enako se dogaja z Rusinjami, pri dvajsetih ali kakšno leto več končajo športno pot, potem pa se poročijo, in to zelo bogato. Za to poskrbijo v Moskvi za tisti ozki krog olimpijskih in svetovnih prvakinj. Nekatere Rusinje in tudi Bolgarke grejo po svetu kot trenerke ali pa se podajo v ekshibicijske šove, kar je v Rusiji in Ukrajini zelo popularno. V Sloveniji se seveda od tega ne da živeti, imajo pa dekleta zadovoljstvo, saj jim ostaja prelep občutek. Dekletom vedno govorim, da se od tega ne da živeti, zato je treba zaključiti šolo."

Moskovčanka Ekaterina Vedenejeva je letos v Tokiu nastopila kot prva slovenska predstavnica v ritmični gimnastiki na olimpijskih igrah. Kdo jo je pripeljal v Slovenijo?

"Vedenejevo je pripeljala Mojca Rode (dolgo časa prvo ime slovenske ritmike, op. p.), partnerka Mitje Petkovška (dvakratni svetovni prvak na bradlji, op. p.). Pred osmimi leti sta ustanovila klub. Oba sta zelo ambiciozna, prišla sta na idejo, da jo pripeljeta, to, da je prišla in dobila slovensko državljanstvo, pa je predvsem Mojčina zasluga. Čisto odkrito, v Sloveniji nimamo tekmovalke, ki bi lahko prišla na olimpijske igre. V več obdobjih smo imeli potencialno kandidatko, zelo dobro tekmovalko, in če bi ta deklica bila v Moskvi pri Irini Viner, bi lahko uspela. Irina Viner, ki ima ogromen center, je zame trenerka vsega sveta. To je zelo vplivna gospa in zelo bogata. Njen mož, eden najbogatejših Zemljanov, je pred nekaj leti v Moskvi zgradil dvorano v obliki ritmičnega traku. To je neverjeten kompleks s petnajstimi dvoranami. Katjo naša dekleta gledajo na treningu, jo posnemajo in se tako v praksi učijo na najboljši način. Stara je 27 let, zato predvidevam, da bo kmalu zaključila tekmovalno kariero. V Ljubljani zelo pametno razmišljajo, da bi pripeljali še kakšno tekmovalko iz tujine."

Sašo Bizjak

Ste uveljavljena mednarodna sodnica, sodili ste tudi na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti in leta 2000 v Sydneyju. Vsi opazimo, ko tekmovalki pade rekvizit, vi pa vidite še veliko več. Po kakšnih merilih ocenjujete posamezni nastop?

"To so malenkosti, ki so določene s pravilnikom za ocenjevanje, kamor sodi tehnika uporabe rekvizita. Žoga se ne sme stiskati, če jo tekmovalka stisne, že sledi točkovni odbitek. Pomembno je, kako ujameš kij, prijeti ga moraš za konec, ne v sredini. Trak se ne sme vleči po tleh. Še večja razlika je pri telesni pripravi deklet. Pomembno je, kakšna je amplituda pri skokih, kako so stopala obrnjena, pri ravnotežju so odstopanja, ki jih laično oko ne opazi. Ocenjuje se tudi izbor glasbe oziroma, ali tekmovalka program izvede v skladu z melodijo. Deklica mora imeti otroško glasbo, ne Bacha. Zdaj je vse popularno, vse se sliši. V mojem obdobju smo imeli klasično glasbo s klavirsko spremljavo. V 80. in 90. letih so se pojavile popevke, popularne so bile melodije Abbe, kasneje Queena, zatem se je pojavila filmska glasba. Zelo sem kritična glede glasbe. Opažam, da izbor velikokrat ni najboljši in je razkorak med glasbo in koreografijo prevelik. Tekmovalka ne sme skakati in se smejati, če je glasba žalostna. Kot sodnica bi za te napake dala odbitek, ker je ritmika šport ob glasbi in temu primeren mora biti tudi odnos."

Že zelo dolgo ste trenerka v Športnem združenju Bor v Trstu. Kako razvit je zamejski šport?

"V Trstu sem v Boru, ki ima svojo podružnico na Opčinah, od leta 1982. Tam se veliko dogaja, zamejci se zelo trudijo, da so vsi trenerji Slovenci in da vsi otroci govorijo slovensko. Bor ima močno moško in žensko košarko, odbojko, namizni tenis in razvito telovadbo za starejše dame."

Korona je za športnike velika težava, zaradi pandemije je v domači ritmiki odpadlo državno prvenstvo, prav tako ni bilo pokalnega tekmovanja.

"Korona je naredila v športu ogromno škode v Sloveniji in v tujini za naslednjih deset let. Naše raziskave razkrivajo, da so se otroci strašansko zredili, saj se premalo gibajo."

Največji problem je bilo kajenje v dvorani

Leta 1989 ste bili direktorica svetovnega prvenstva v Sarajevu. Bi bilo možno v Sloveniji organizirati kakšno veliko tekmovanje v ritmični gimnastiki?

"Pogovarjamo se, da bi organizirali kakšen svetovni pokal, kakršen je v Mariboru in Ljubljani že bil. Pri nas lahko to organiziramo v Stožicah, ker je dovolj visoka dvorana. Problem je ogromen prostor, ki ga potrebujemo. Za organizacijo svetovnega prvenstva pa nismo sposobni, saj nas je premalo za takšen projekt. Mislim organizacijsko pa tudi glede obiska. Ko organizirajo prvenstva v Španiji in na primer v Azerbajdžanu, imajo polne dvorane, ogromno šol si ogleda tekmovanja. Organizacijskih težav v Sarajevu ni bilo, največji problem je bilo kajenje v dvorani Skenderija, kjer je tekmovanje potekalo. Gledalci so kljub prepovedi dva dni kadili, tretji dan pa ne več."

V telovadnici še demonstrirate ritmiko? Ali še naredite špago?

"Še pokažem, kar je treba, špago pa še vedno naredim, no, ja, skoraj. Tudi če v ritmiki ne bi bila vse življenje, bi še vedno lahko kaj pokazala, saj tega ne pozabiš nikoli."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.