Najprej je bilo to dirkanje po peščenih sipinah Sahare, nato po več tisoč metrov visokih planotah južnoameriškega gorovja Andi, od lani pa se je reli s selitvijo v puščave Savdske Arabije spet približal svojemu originalu. Ker navigiranje skozi širna prostranstva, ponekod posuta z mivko ali blatom, spet kje drugje s kamenjem ali skalami, ne pomeni le bitke za rezultat, ampak pogosto kar za življenje (doslej je umrlo kar 30 dirkačev), reli Dakar že desetletja velja za najtežji vzdržljivostni reli na svetu. Kljub temu se ga je Mariborčan Simon Marčič, ki ima za seboj že tudi nekaj grenkih izkušenj s padci v prepad, trčenji z avtomobili in zlomljenimi kostmi, letos udeležil že sedmič in dosegel svoj najboljši rezultat, 5. mesto v razredu "originals", kjer motoristi nastopajo brez pomoči ekipe, ob potrebnih popravilih pa se lahko zanašajo le na svoje tenično znanje. Za kakšno avanturo dejansko gre, smo spregovorili z njim, ko se je na začetku minulega tedna vrnil v domovino.
Simon, kako ste dirkači v teh časih sploh prišli do Savdske Arabije?
"Savdska Arabija je tik pred novim letom zaprla meje. So pa organizatorji po dovoljenju kralja – Savdska Arabija je namreč kraljevina – dobili dovoljenje za prihod petih čarterskih letal iz Evrope, na katerih smo bili vsi dirkači. Tudi Američani in Avstralci so torej morali najprej priti v Evropo, denimo do Pariza ali Prage."
Kakšni so pa kaj zdravstveni protokoli in varnostni ukrepi v Savdski Arabiji? Se da potegniti vzporednice s Slovenijo?
"Epidemiološka slika je tam veliko boljša. Tudi zato, ker gre za bolj strikten narod, bolj se držijo pravil. Vemo, da je v muslimanskih državah, sploh pa v Savdski Arabiji, veliko restrikcij, zato z upoštevanjem navodil niti ni težav. Tam ne vidiš nikogar brez maske. Je pa nenavadno, da so nakupovalni centri odprti, nekatere plaže pa zaprte. Ali pa vsaj ne smeš v vodo. Kar se pa nas dirkačev tiče – na pot smo se morali odpraviti z negativnim PCR-testom, v Savdski Arabiji smo nato dva dni preživeli v samoizolaciji, se spet testirali in šele potem smo se lahko udeležili dirke."
Kako izgleda dan dirkača na reliju Dakar?
"Vstaneš se že okrog štirih, petih zjutraj, le izjemoma potegneš do šestih. Tudi zato je fajn, če si dan prej že ob osmih ali devetih zvečer v šotoru. Takrat si tudi vse pripraviš za zjutraj – naliješ vodo, spakiraš hrano za čez dan, torej oreščke in rozine. Zjutraj se zato hitreje oblečeš, pospraviš šotor, ga predaš v bokse organizatorjem, ki ga s tovornjaki prepeljejo na konec naslednje etape, sam pa greš na zajtrk in potem na start. Do samega starta v Savdski Arabiji večinoma vodi asfaltna cesta, gre torej za povezovalni del, ki zna biti dolg med 40 do 250 km. Šele nato se začne prava etapa, ki je dolga med 350 in 500 km. Ko prideš do dirkalnega cilja, te pa čaka še druga povezovalna vožnja do bivaka, kjer spiš. To zna spet biti dolgo med 50 do 300 km. Včasih prispeš v mraku. Po postavitvi šotora, obroku in prhanju si začneš pripravljati motor za naslednji dan. To traja kakšno uro, če nisem imel kakšnega padca; gre predvsem za menjavo olja in zračnega filterja, izpihavanje peska in zategnitev vijakov. V zadnjih letih so nam organizatorji kakšno uro do dve prihranili s tem, ko nam že pripravijo potne knjige."
Te so namenjene navigaciji čez puščave?
"Tako je. To je narisano na papirju, ki ga vrtimo na armaturni plošči. Gor je narisana pot, kje je treba zaviti in koliko. Opozarja nas tudi na nevarnosti, kot so kakšne večje jame, suhe struge in luknje, da se s 150 km/h ne pripelješ v to, ker bi zlomil tako motor kot sebe. Navigiranje je zelo zahteven in ključni del dirke. Še posebej letos. Na deveti etapi sem se denimo dvakrat kar grdo izgubil in zgrešil dve vmesni točki, kar me je stalo 40 minut pribitka."
Kako pogoste pa so tehnične težave?
"Motorji so k sreči vedno bolj vzdržljivi, z leti si lahko privoščiš tudi boljši material, a težave se dogajajo. Ne le na sami dirki, ampak tudi v povezovalnem delu. Prav to se mi je zgodilo letos. Sesul se mi je notranji vložek v pnevmatiki, ki se je izpraznila in tako plesala, da se niti po avtocesti do bivaka nisem mogel voziti z več kot 40 km/h, mimo mene pa so avti 'šibali' s 130 km/h. Bilo je zelo nevarno, pa še 80 km sem imel do bivaka, torej bi prišel sredi noči. K sreči so me neki Španci dobesedno pobrali s kamionom, da me ne bi kdo povozil."
Koliko je človek po takšni dirki izžet?
"Zelo si skurjen, shujšaš kakšnih pet kilogramov. Pa čeprav dokaj redno ješ: zajtrk mora biti močan, med dirko uživaš dodatke, po prihodu v cilj kakšne testenine ali druge ogljikove hidrate, tik pred spanjem pa je še večerja."
Kaj pa se poraja v glavi dirkačev, ko dva tedna več ali manj popolnoma sami premagujejo vse te stotine kilometrov puščav? O čem ves ta čas razmišljate?
"O sto stvareh. V dirkalnem delu moraš biti povsem zbran, v povezovalnih delih pa ti misli res uhajajo na marsikaj, na domače, na ljudi, ki jih pogrešaš … Včasih je težko ostati zbran, a se vseeno skušaš osredotočiti na naslednjo etapo, na to, kar moraš postoriti. Če tako ukroti misli, si na dobri poti."
Najbrž tudi vaše najbližje skrbi, ali boste prišli domov celi in zdravi oziroma ali sploh boste prišli domov …
"Pa mislim, da so se zdaj že kar navadili na to ..."
"Eno noč je v sosednjem šotoru Srbu zazvonil telefon, slišal sem ga: "Ne morem več. To je Vukovar!""
Se kdaj med dirkanjem vprašate, kaj vam je bilo tega treba?
"Definitivno. Eno noč je v sosednjem šotoru Srbu zazvonil telefon, slišal sem ga: "Ne morem več. To je Vukovar!" Vsi vemo, kaj se je tam dogajalo med vojno Hrvatov in Srbov … To vse pove o zahtevnosti dirke."
Kaj pa dela Dakar tako nevarnega in smrtonosnega? Kaj so največje pasti?
"Vzrok letošnje smrtonosne nesreče francoskega motorista je spet avtomobilski trk. Avto ga je preprosto zbil. Ob tem je tudi teren zahteven in neizprosen, hitrosti so visoke. Zlahka kaj spregledaš, padeš … K sreči se je z zvočnimi opozorili na nevarnosti to izboljšalo."
Kolikšno nevarnost pa predstavljajo morebitne divje živali – ko gre za puščavo, pomislimo na kakšne kače, škorpijone …
"S škorpijoni nimam izkušenj, s kamelami pač. Včasih ti pot prekriža čreda 50-ih kamel – ena leti levo, ena desno, pa si potem premisli in ti steče direkt pred kolesa … (smeh). Včasih so to vlogo v Južni Ameriki opravljale lame, zdaj pač kamele."
Kaj mora znati ali imeti v sebi človek, ki bi se želel preizkusiti na tem reliju? To najbrž ni avantura, za katero se lahko odločiš iz danes na jutri?
"Jasno, da ne. Treba je dirkati vrsto let, dosegati rezultate in si nabirati izkušnje, da lahko tam nastopiš. Veliko zahtev in kriterijev je. Pomembno je, da si podobne, resda manjše dirke doslej že zaključeval."
Koliko pa stane takšen projekt?
"Če že imaš motor kot jaz, potem nekje med 30.000 in 50.000 evri."
Vi že imate v mislih tudi osmo udeležbo?
"Najprej moram še februarja pobrati motor, ki se vrača z ladjo, maja se bodo odprle prijave za naslednjo dirko. Takrat bo tudi znana trasa. Gotovo bo spet potekala v Savdski Arabiji, ne vem pa, če bodo vključene še kakšne druge države. A v teh mesecih bom svoj fokus prvenstveno usmeril v zaključevanje doktorata na fakulteti za energetiko, kar se mi je nekoliko zavleklo, potem bom pa razmišljal za naprej."
Vam je pa pet mesto v kategoriji "originals", najboljši rezultat doslej, najbrž dalo dodaten zagon?
"Gotovo. Sam sem si sicer želel stopničk, a je bila konkurenca res neizprosna. Če bi prej vedel, kdo bo vse nastopil, si stopničk najbrž ne bi drznil napovedati. Dovolj pove že to, da je zmagovalec naše kategorije končal na skupnem 21. mestu med vsemi motoristi, ki imajo za seboj tudi tovarniške ekipe. Kaj takega, da bi kdo od 'naših' prišel med 30, se doslej še sploh ni zgodilo. Vem, da bi jaz s takšno vožnjo, kot sem jo prikazal letos, kdaj prej gotovo pristal na stopničkah. No, zmagal ne bi, ker se vedno najde nekdo, ki res izstopa."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
