(INTERVJU) Laura Unuk: Po moje je doktorat lažje narediti kot osvojiti moški velemojstrski naziv

Njene poteze ne odmevajo kot košarkarja Luke Dončića, a je z njimi dosegla odlične rezultate. Najboljša slovenska šahistka, 21-letna Ljubljančanka Laura Unuk, je dvakratna mladinska svetovna prvakinja v kategorijah do 16 in 18 let, vse bolj pa se uveljavlja tudi v članski konkurenci. Marca je prišla do naziva mednarodni mojster in zmagala na mednarodnem turnirju Cvet Mediterana na Reki.

Prvi odmevni uspeh ste dosegli že pri 13 letih, ko ste postali članska državna prvakinja. Zelo zgodaj ste začeli šahirati, kako je sploh do tega prišlo?

"Nekdo mi je najprej moral šah predstaviti, in to je bil dedek. Nasploh je velik fen šaha in računalnikov. Šah mi je najprej predstavil na računalniku kot program, potem pa še figure. Stara sem bila sedem let in doma nismo nikoli igrali, sem pa ga takrat začela igrati doma na računalniku. Starši so me vpisali v klub, udeležila sem se prvih tekmovanj in že zelo hitro so prišli dobri rezultati. Potem sem ostala v klubu, da sem lahko sploh tekmovala na državnih prvenstvih. Pri trinajstih sem osvojila naslov članske državne prvakinje, kar je kar izjemno."

To vam je verjetno prineslo samozavest, ki je v otroštvu ravno niste imeli. Menda ste se zelo bali neuspeha, bolj malo ste se družili z vrstniki.

"Vse to je bilo in je še sedaj. Po pravici povem, kadarkoli igram partijo šaha, me je strah porazov oziroma slabih rezultatov, kar pa je lahko kot motivacija, da mi ni vseeno. Kot mlajša se nisem ravno na hitro razumela z vrstniki, vedno, ko sem nekoga spoznala, sem čutila nelagodje. Zato mi je bil mogoče šah bolj všeč, da se mi ni treba ukvarjati z ljudmi, ampak sem se lahko s figurami (smeh). Ne vem, kaj mi je bilo, tako sem se pač počutila."

So tudi veliki uspehi zelo zgodaj prišli zaradi strahu pred neuspehom?

"To je bil zagotovo eden od razlogov, ker vedno niso bili le dobri rezultati. Veliko je odvisno tudi od počutja, stresa, drugih obveznosti. Tudi če si zelo samozavesten, je vedno prisotno, joj, kaj pa če mi ne bo šlo, kaj pa če bo vse narobe. Pred zadnjim tekmovanjem na Reki, kjer sem osvojila naziv in zmagala, sem udeležbo skoraj odpovedala, ker sem vedela, da bom imela na fakulteti ogromno obveznosti, in sem rekla, da oboje 'sfolgat' ne morem. To bi seveda bila velika napaka, ampak vedno je neki strah, ker sem vedno hotela biti najboljša. Če nisem bila, sem bila razočarana in zato morda ta strah."

So za šah nasploh značilna nihanja v igri?

"Stabilnost moraš osvojiti. To se zgodi takrat, ko lahko šahu posvetiš ves čas in prideš do profesionalizma. Na najvišjem nivoju so vsi zelo stabilni. Nihanja se takrat zgodijo, ampak to morda zaradi stvari v osebnem življenju ali neforme. Veliko je faktorjev, in če bi se popolnoma posvetila šahu, bi morda dosegla neko stabilnost."

Starši so od vas veliko pričakovali. Vas je to obremenjevalo?

"Ko sem bila mlajša, me je bilo zelo sram povedati staršem, če sem slabo odigrala, ker sem vedela, da bom nazaj dobila, češ, to pa je ful slabo."

Ali vas niso starši bodrili, da poraz ni nič hudega, saj bo naslednjič boljše?

"Mama je rekla, da je bilo v redu, super, oče pa - grozno. Mora biti neko ravnovesje, ampak ta 'grozno' me je zelo motiviral, da nisem želela končati na slabem mestu, ampak sem želela biti najboljša. To je zelo psihološka stvar in tega sem se navadila, tako da tudi sedaj, ko pridem na tekmovanje, nočem slabo končati. Vedno bom hotela zmagati, biti najboljša, ampak sem ugotovila, da je zame najboljše, da pridem na tekmovanje brez pričakovanj. Poskušam biti sproščena v mejah normale, kar lahko da najboljši rezultat."

Za vami je najuspešnejše obdobje v članski konkurenci, marca ste dobili naziv mednarodni mojster. Zakaj je ta več vreden kot naziv velemojstrica? Zaradi občutno močnejše konkurence v moškem šahu?

"Gre za absolutni naziv, ker ga lahko tudi ženske osvajamo. Prej se nisem nikoli vprašala, zakaj to in to. Potem sem šla raziskovat zgodovino šaha in sto let nazaj je veljal kot intelektualna igra. Takrat in prej so bili moški znani kot intelektualci, ženske niso bile nikoli pametne. Taka je bila družba. Dvesto let nazaj je bilo v šahu 0,5 odstotka žensk, ker so verjeli, tudi Bobby Fischer in Gari Kasparov, da ženske ne sodijo v šah, ker niso dovolj pametne. Pred sto leti smo dobile titule, nižje od moških, ker so v to verjeli. Po drugi strani pa je v tistem času to bil korak v dobro feminizma, ker smo dobile svoje nazive, čeprav je še vedno veljalo, da ženske nismo sposobne. Žensk ni bilo dovolj v šahu. Potem je prišla Madžarka Judit Polgar (vse tri sestre Polgar so osvojile moški naziv velemojstra) in premagala Kasparova, ki je rekel, da ženske ne spadajo v šah. Takrat se mu je obrnilo, priznal je, okej, bilo je narobe, kar sem rekel, ženske definitivno lahko osvojijo najvišji nivo, če delajo za to. Takrat se je vse obrnilo in začeli so verjeti, da ženske lahko pridejo na isti nivo. Danes je v šahu samo 15 odstotkov žensk, ostalo so moški. Še vedno se ne moremo primerjati na najvišjem nivoju, ampak verjamem, da če bi bila ta številka mogoče 40 odstotkov žensk in 60 odstotkov moških, bi lahko v prihodnjih letih videli tudi svetovno prvakinjo v absolutni konkurenci. In če bomo videli, da ni razlik med spoloma v tem športu, potem ženskih nazivov sploh ne potrebujemo oziroma morajo postati enakovredni."

Morate za višje nazive igrati z moškimi?

"Že celo življenje igram z moškimi, v absolutni konkurenci, ampak na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih smo ločeni. Pomembno je, da ko osvojiš norme za naziv, moraš igrati s tremi nasprotniki, ki že imajo ta naziv ali višji, potem pa še z dvema, ki imata istega kot ti. Največ tekmovanj, kar 90 odstotkov, sem igrala v absolutni konkurenci."

V mladinski konkurenci ste osvojili praktično vse. Je bil težak prehod v člansko konkurenco?

"Definitivno so bili uspehi nepričakovani. Vedno, ko sem prišla na svetovno prvenstvo, nisem imela toliko samozavesti, da bi verjela, da lahko postanem svetovna prvakinja. To je namreč častitljiv naziv, da si najboljši na svetu. Ko sem pri šestnajstih letih prvič prišla na svetovno prvenstvo v Južno Afriko, sploh nisem razmišljala o tem. Vedela sem, da sem zelo visoko rejtingirana in po navadi se je to zame zelo slabo končalo. Višje ko sem bila, bolj sem padla. Nisem čutila, da sem v veliki formi, samo igrala sem od partije do partije, dala vse od sebe in na koncu je prišel rezultat. Skok iz mladinske v člansko konkurenco zame ni pomenil velike razlike. Razlika je v tem, da ne morem spet postati svetovna prvakinja do 18 let (smeh). V čast mi je igrati z najboljšimi na svetu. Upam, da se bom lahko kdaj primerjala z njimi, da bom kdaj osvojila evropski naslov v članski kategoriji ali pa potem v svetovni konkurenci."

Po marčevskih uspehih ste si vzeli nekaj premora. Bili ste v Franciji, kjer imate ljubezen, šahovskega prvaka Francije. Za vas sanjskega moškega?

"Ja (smeh), v bistvu sem bila tam malo tudi na šahovskih pripravah. Novembra in decembra sem bila v Franciji en mesec, zdaj pa samo en teden. Imam namreč ogromno študijskih obveznosti, bilo me je strah, da bom preveč zamudila. Sploh pri laboratorijskih vajah so zelo striktni, radi vidijo, da pridemo. Malo sem se odmaknila od šaha, ker sem zdaj osvojila neki nivo, in če bi v tem trenutku šla na tekmovanja, me je zelo strah, da bi ogromno zamudila na faksu, potem bi se zaradi tega sekirala in bi prišel slab rezultat. To se mi je zgodilo v prvem letniku, ogromno sem tekmovala, potem sem prišla na faks in nisem nič razumela. Padli so rejting in ocene. Faks ni lahek in odločila sem se, da ko bodo seminarji, izpitno obdobje, se učim, naredim izpite, kot se bo dalo, in potem igram celo poletje. Grem recimo v Grčijo in igram šah, malo združim počitnice in šah."

Z vašim francoskim partnerjem združujete zasebno življenje in šah. Je vaš mentor, šahovski guru, koliko je še ostalo od vaše povezave s Šahovskim klubom Ljubljana?

"S fantom se preveč ne poglabljam v šah. Ko si enkrat tako sproščen okrog svojega trenerja, nisi skoncentriran na šah, ampak bolj na hece in potem ni isto, kot če bi v šahu delala resno s trenerjem. S Šahovskim klubom Ljubljana sem ogromno povezana, z Matejem Šebenikom še vedno treniram. A sedaj, ko imam obveznosti na fakulteti, manj. Z Maximom (Lagardom, op. p.) sem bolj zasebno, kdaj analizirava kakšno partijo, se malo pogovoriva, ni pa to, da bi se učila (smeh)."

Menda imate nasploh radi šahiste v zasebnem življenju. Inteligentna ženska potrebuje inteligentnega moškega?

"Meni je zelo fajn, da ko grem iz Slovenije, sem lahko sama s šahistom, ker v Sloveniji se mi zdi, da ne bi mogla imeti nekega zasebnega življenja. S šahistom izbereš tekmovanje v Španiji, Italiji, Grčiji in greš tja skupaj. Skupaj potuješ, se spoznaš osebno, kar je drugače, kot če bi živela doma in bi s fantom samo skupaj hodila ven. Tudi distanca je kar fajn, se je navadiš, obema je tudi zelo pomembno, da imava vsak svoj prostor. Ne predstavljam si sploh, da bi bilo drugače, je pa res, da s tem nimam preveč izkušenj (smeh)."

Katero bi raje naredili, poklicno ali šahovsko kariero?

"Zelo sem vesela, da sem šla študirat, ker ne vem, kako se moja šahovska kariera lahko konča. To je tvegana stvar, v šahu je tako kot pri športnikih, tudi možgani imajo neko kapaciteto. Vrhunec je pri 25 letih, po 35. letu gre samo še dol. Upam, da bom tudi v prihodnosti igrala šah in ga združila biokemijo, morda naredila kakšne dobre raziskave možganskih, inteligentnih sposobnosti."

Vas ne zanima, da bi ostali v šahu poklicno in morda naredili kakšno akademijo?

"Definitivno bi se v življenju rada ukvarjala s šahom. To znam, v tem sem najboljša in mislim, da bi to rada izkoristila na neki način. V prihodnosti morda treniranje, akademija, ampak to je stvar, ki je še ne poznam, in mislim, da mora priti po študiju. Se mi zdi, da je študij vseeno na prvem mestu. Me pa zanimajo takšne stvari, da bi promovirala šah, morda naredila mlade velemojstrice ali velemojstre. Velika privrženka sem, da se šah v Sloveniji zelo razvije in postanemo velesila, čeprav smo zelo majhna država."

Cilji so verjetno zelo visoki - pri študiju doktorat, v šahu pa vsaj najvišji velemojstrski naslov?

"Zelo rada bi imela oboje, ker se mi zdi, da bi to bilo izjemno, ampak po moje je doktorat lažje narediti kot osvojiti moški velemojstrski naziv. Zanj moram preskočiti na ful višji nivo. S trenerjem bi morala ogromno delati. Upam, da bo tudi to kdaj prišlo, ampak moram imeti prioritete, plan, cilj. Najprej diploma, potem magisterij, nato pa se lahko malo odločam, ali doktorat ali mednarodni velemojster (smeh)."

Verjetno so med spoloma tudi razlike v zaslužkih. Lahko šahistka živi od šaha?

"V osnovi smo rekli, da so ženske in moški v šahu enakovredni, ampak zakaj ženske dobivajo svoje nagrade? Ženske se pritožujejo, da ne dobivajo dovolj visokih. To je zelo kontroverzna tema. Nagrade so nižje, ampak ženska lahko živi od šaha. Gre na žensko tekmovanje, lahko reče, da je najboljša v Evropi, dobi veliko sponzorjev, igra za veliko klubov, ki imajo sponzorje. Če bi bila med najboljšimi v Evropi, bi lahko živela od šaha v Sloveniji, ampak tudi država me nekako mora podpirati."

Šport in šah - ali je za vas šah šport, čeprav nima temeljnega elementa, gibanja?

"Če primerjamo druge športe in šah, je razlika, ampak vedno rečem, da mi razgibamo možgančke. Zame absolutno šah je šport iz več razlogov. Najboljša sem v klasičnem šahu, v katerem sem postala svetovna prvakinja. Partije v povprečju trajajo štiri ure, lahko tudi sedem, kar je zelo veliko. Da ohranjaš kondicijo, koncentracijo in um, potrebuješ moč, sposobnost možganov in telesa, da to zdržiš. Šah rada primerjam s tekom, standardni je kot maraton, hitri šah pa tek na kratke proge. Če se mesec pred tekmovanjem pripravljam s tekom in drugimi športi, da osvojim fizično kondicijo, imajo tudi možgani večjo kapaciteto, več kisika, večjo prekrvavljenost. To vse vpliva na sposobnost, da bolje igraš."

Korona je šport zelo prizadela, kaj pa šah?

"Zanimivo je, da korona sploh ni prizadela šaha, ampak ga je zelo dvignila v višave, ker se je uveljavil kot internetna igra. Ljudje se niso mogli ukvarjati s športom, zato so šli na internet igrat šah. Meni ga je zelo ljubo igrati. Serija Damin gambit je naredila šah kot vau igro, svetovni prvak Magnus Carlsen pa je naredil svoje internetno tekmovanje. Povabil je najbolj elitne igralce in komentatorje, naredili so nekakšen šahovski šov. Nagradni sklad je milijon evrov, kar je ogromno."

Carlsen je v teh dneh dobil izzivalca, Rusa Jana Nepomnjaščija. Kaj pričakujete od tega dvoboja?

"Kot šahistka, ki non stop spremlja oba, lahko rečem, da bo Carlsen brez problema obdržal naslov, zato ker je Jan Nepomnjaščij igralec, ki je lahko zelo nestabilen. Je lahko napadalen, se pravi zelo hiter, ampak problem je, ker potem pozabi na svoje figure v ozadju, zaradi česar lahko hitro izgubi. Carlsen je najboljši šahist na svetu in lahko takšne malenkosti brez problema izkoristi. Stabilnost ni Janov slog. Ko igraš aktivno proti svetovnemu prvaku, je to zelo rizično. Prav zato pa mislim, da bo to eden najbolj zanimivih dvobojev, ker bo veliko akcije na šahovnici. Upam, da se bo Carlsen dokazal kot najboljši šahist v zgodovini in da bo prekašal Kasparova in Fischerja."

Kako dolgo Magnus Carlsen še lahko vztraja na prestolu?

"Dve stvari se lahko zgodita, ali se bo tako postaral, da mu bodo šahovske sposobnosti začele upadati, ali pa bo prišel mlad talentiran šahist, kot je bil on, in ga bo nadomestil. Najbolj obetaven je Iranec Alireza Firouzja, ki je prestopil v francosko federacijo. Kmalu se bo pokazalo, ali je toliko sposoben kot Magnus. Morda lahko čez pet let vidimo novega svetovnega prvaka."