Prvo tokijsko noč sem po utrujajočem dolgem poletu na drugo stran zemeljske oble, ki nam je zaradi časovne razlike vzel še lep kos spanca, namesto v postelji preživljal na osrednjem olimpijskem transportnem vozlišču, imenovanem MTM. Uvodne dni je ob delu ali po njem pač treba naštudirati še logistiko in nekatere druge stvari, potrebne ob vključitvi v novo okolje.
Skratka, da se vrnem k zgodbi in da poenostavim: kot ima vsako večje mesto svoj sistem javnega prevoza, ga imajo tudi vsake olimpijske igre in MTM je neke vrste olimpijski Bavarc v Ljubljani ali železniška v Mariboru. Tam sem seveda pričakoval visokotehnološki center z milijonom monitorjev in mavrico linij za tiste s fotografskim spominom, ki si v trenutku zapomnijo celotno mrežo, vendar sem bil, milo rečeno, razočaran. Na ogromnem improviziranem pristaniškem postajališču so bili le kontejnerji, začasne ograje in milijoni stožcev, avtobusi pa so se ustavljali ob panojih, na katerih so bili s selotejpom prilepljeni listki z voznimi redi za dve, največ tri prizorišča ali hotele, ki so veljali le tako dolgo, dokler jih ni odpihnilo.
Nič več in nič manj ni bilo od čuda, gre verjetno za v prejšnjih tokijskih igrah, leta 1964, preizkušen in uspešen model, ki se seveda ne menja (s to nadgradnjo, da ima ta še spletni portal, vendar s pomanjkljivimi in občasno napačnimi informacijami, na katere se tudi zaradi prometnih zamaškov ne gre zanašati). Kar pa se organizacije linij tiče, pa - samo tja in nazaj, nič povprek ali počez čez mesto, nobenih vozlišč, nič. Kar je za moje pojme vrnitev v srednji vek. Ker če sta denimo dvorani blizu na obrobju mesta, moraš vseeno v center in nazaj ter izgubiš pol dneva.
A ni me filozofska debata na to temo tisto noč držala pokonci. Želel sem le izvedeti, kako do kakšnih sto kilometrov oddaljenega cilja kolesarske cestne dirke zunaj Tokia, ker v osnovnem sistemu ga ni bilo. In če kje, boš v MTM-ju dobil informacije, a sem se očitno motil. Ker za začetek prijazni prostovoljci na asfaltu niso imeli pojma. Povprašajo po voki-tokiju, ki jim visi za pasom. Ni odgovora. Napotijo me v generalštab, logistični center ali kakorkoli že, v kontejner, iz katerega se, sklepam, upravlja celoten transportni sistem, a me tam pričakajo golobradca in starejši uradnik z goro papirjev z razpredelnicami, s katerimi si sam seveda ne bi mogel nič pomagati, ker je vse po japonsko - narisano. Saj smo se hitro sporazumeli, kaj bi jaz rad, čeprav je zgolj eden znal štiri angleške besede, ampak poti do dirkališča Fuji po pol ure nismo našli. "Poskusite v vašem hotelu, tam morajo vedeti," naposled dobim odgovor in zaključim za to noč, ker za zakaj ni več imelo smisla izgubljati zadnjih atomov moči.
Zjutraj torej povprašam receptorko. Jaz njej po angleško v kot cigaretna škatlica veliko elektronsko napravo, ki izpisuje po japonsko, ona meni obratno nazaj. Nato dvigne slušalko in po dveh klicih pravi: "Dajte mi malo časa." "Okej." Čez pol ure prinese v sobo na belem listu transkripcijo pogovora z nekom v dveh jezikih in pisavah (tudi japonski), ki pove le, da ni prišla daleč. Jaz pa tudi ne bi, če ne bi brskal dalje. Pri informacijah v medijskem središču izvemo, takrat smo slovenski novinarji že staknili glave, da je treba poslali mejl za rezervacijo v posebnem avtobusu, ki odpotuje ob 6.45 in se vrača ob 0.45 na, sešteto, 18-urno potovanje. Seveda smo vsi za in vsi - zavrnjeni. Slovenski kolesarji glavni favoriti, obeta se medalja, mi pa daleč vstran? Smo za to potovali na drugo stran planeta? A obup ne spada k novinarski naravi, vrtamo dalje in končno naletimo na posluh. Na pomoč nam priskoči naš olimpijski komite in za peščico pišočih novinarjev - ertevejevci so druga sfera -, priskrbi avto in šoferja. To, da se je tam, blizu prizorišča, začela nova kalvarija in se je dan zaključil pri 16.327 korakih, kot je poročal moj telefon, pa je že druga zgodba.
P. S. Zaradi te izkušnje smo se za današnji kronometer kar iz prve povezali z OKS.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
