Olimpijske igre se boljše za naše športnike ne bi mogle začeti. Že prvi dan, ko so se delile kolajne, je padla v žep ena in kje drugje kot na kolesarski cestni dirki, v kateri je slovenska reprezentanca z aktualno in do nedavnega številko ena na svetu, Tadejem Pogačarjem, in Primožem Rogličem, pri številnih ekipah veljala za favoritinjo številka ena. In zato si je dvakratni zmagovalec Toura bron moral prigarati, saj so vsi pazili nanj in ga spremljali ob vsakem manevru.
A Pogačar, navdušen nad prvo olimpijsko priložnostjo, ki jo je zagrabil z obema rokama, je kljub le 22-letom še enkrat potrdil mojstrstvo ter zaostal zgolj za Ekvadorcem Richardom Carapazom, ki je dosegel šele prvo zmago proti našima matadorjema. Le par centimetrov pa mu je zmanjkalo do izjemno vsestranskega Wouta van Aerta, ki je ob zelo močni in številčni belgijski zasedbi (bila je med šestimi državami z petimi kolesarji, naši so imeli enega manj) veljal za najresnejšega tekmeca Pogiju in Rogli.
Zato so Slovenci dirko tudi taktično morali odpeljati dovršeno. "Ta dirka je čisto nekaj drugega kot vse ostale. Dan je bil dolg, ampak začelo se je sproščeno z dolgim pobegom, ki ga nihče razen Belgijcev ni želel loviti. Po uri in pol vožnje smo se z Janom Tratnikom odločili narekovati tempo. Res noro, kako je peljal, pokazal, kakšen motor je. Tudi s Polancem in Rogličem smo si pomagali, dolgo časa smo bili vsi skupaj, nismo imeli radijskih povezav, ampak smo se dobro znašli proti drugim nacijam, ki so imele enega kolesarja več. Zelo veliko je bilo napadov, toda dobro smo dirkali," je razlagal Pogačar, ki je z navodili selektorja Andreja Hauptmana iz avtomobila presegel tudi njegov in slovenski mejnik na olimpijskih igrah – peto mesto iz Aten.
Zavedajoč se svoje moči je kot prvi od kandidatov za najvišja mesta poskusil z napadom ob vznožju najtežjega vzpona na dirki na prelaz Mikuni, ki je dosegel vrh že 30 kilometrov pred ciljem. "Ni bilo dovolj, da bi šel sam do cilja, pa tudi ne, ko sta bila ob meni še moj moštveni kolega Brandon McNulty in Kanadčan Michael Woods. Tisto bi bilo idealno, toda izoblikovala se je velika skupina favoritov. Šlo je na nož, na koncu pa se je izšlo za tretje mesto, za bronasto medaljo. S tem sem res zadovoljen, čeprav grem vedno po zlato. Tokrat v nogah zanj ni bilo dovolj. Velika hvala slovenski reprezentanci, ekipi, ki je trpela z mano. Res sem izjemno vesel,“ je dejal peščici slovenskih novinarjev na prizorišču, dirkališču Fuji International Speedway, ki je tudi že gostilo dirke formule ena. Sledilo je še več vprašanj.
Je ta kolajna tudi motivacijsko darilo našim olimpijcem?
"Upam, da sem odprl vrata za vse slovenske športnike na teh olimpijskih igrah. Vse se da, vem, da so vsi dobro pripravljeni in upam, da bomo pobrali čim več medalj."
Vam je kaj žal za centimetre, ki so odločali proti na papirju boljšemu sprinterju?
"Ne, dal sem vse od sebe, naredil svoj maksimum. Ne vem, če bi lahko rekel, da sem perfektno odvozil dirke, ampak na koncu mislim, da ne bi moglo biti dosti drugače. Srebro je malo lepše, ampak nimam kaj, res sem zadovoljen."
Richard Carapaz ni imel takšnih pomočnikov kot vi, ampak, a je bil močnejši?
"Mislim, da si Carapaz kar zasluži to zlato medaljo. Vsi garamo, ampak njemu se tudi vidi, da uživa na kolesu. Na koncu se je odpeljal z McNultyjem in sem nekako upal, da bo on zmagal. Lepo je videti tudi Richarda na najvišji stopnički, bil je močan, zadnjih 25 kilometrov je bil sam, oziroma v dvoje, zato – kapo dol."
Po aktivnosti v zaključku dirke bi si tudi vi zaslužili zlato. Največ ste napadli, lovili priključek, ko so drugi to počeli …
"Ne moremo reči - zaslužil. Zlato si je zaslužil Richard, srebro Wout. Sem pa na koncu res dirkal iz srca in dal vse od sebe. Parkrat sem že imel krizo, tako da sem bil vesel, da smo prišli do sprinta. Lahko bi se povsem drugače odvilo in niti ne bi sprintal za drugo, tretje mesto."
Ste na ciljni črti vedeli, da je vaš bron?
"Ne, nisem vedel, bil sem malenkost hitrejši od Wouta. Niti on ni vedel, ampak se je videlo, da nama je vseeno, kdo je drugi, kdo tretji. Imam spoštovanje do njega in on do mene, sva si čestitala za borbo, veliko sva si pomagala v zadnjih kilometrih. So pa takšni sprinti nepozabni, sploh proti kolesarju, ki je zmagal v zadnji etapi dirke po Franciji na Elizejskih poljanah. Že da sem sprintal proti njemu, mi je bilo v čast, na koncu pa mi je celo zelo malo zmanjkalo, da bi ga prehitel."
Po letošnji dirki po Franciji in zdaj olimpijskih igrah več ne moremo reči, da vam vročina ne odgovarja. Očitno ste pripravljeni za vse razmere, tudi tokrat je bilo več kot 30 stopinj in še vlaga je bila zelo visoka.
"Imaš več različnih vročin. Tokrat ni bilo sonca, na srečo ni pripekalo. Bilo pa je vlažno, sem kar 'švical', ampak to se da nadomestiti z vodo. Če te zapeče sonce, lahko hitro rečeš - adijo. Boljše sem se počutil kot na vročih etapah na Touru, je pa to čisto neka druga vročina."
V Parizu ni smelo biti velikega slavja, ker je sledila olimpijska dirka, zdaj je drugače, ker vas čakajo počitnice. Kaj se bo zgodilo v Tokiu?
"Imel sem rezerviran let takoj po dirki, ob pol enajstih zvečer z letališča Narita, ampak ga ne bi ujel. Zato se lahko imamo fajn s fanti, ampak najbolj si želim domov in se spočit."
Vam je že vso breme padlo z ramen?
"Mislim, da mi bo na letalu za domov. Vse se bo sprostilo in bom šele takrat začel vse skupaj dojemati."
Kdaj ste prvič spremljali olimpijsko kolesarsko dirko?
"Mislim, da sem jo leta 2008, se pa ne spomnim dobro. Olimpijske igre so bile za nas doma zmeraj nekaj nedosegljivega, o njih v tistih letih nisem razmišljal, ker smo le uživali in se imeli fajn na kolesu s prijatelji, ki so to še danes. A zdaj sem dobil še medaljo, to je nekaj neverjetnega."
In kakšna je?
"Težka. Vsaj pol kile (smeh)."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
