Pred košarkarskim začetkom Slovenije na OI: Vesel sem, da bodo končno pozabili moj met

Ker je slovenska košarkarska reprezentanca 30 let čakala na uvrstitev na olimpijske igre, ni veliko Slovencev, ki bi imeli v lasti košarkarsko olimpijsko medaljo. Natančneje, štirje srebrni so: Ivo Daneu in Aljoša Žorga (1968) ter Polona Dornik in Jure Zdovc (1988). Slednji je kot 22-letni mladenič zbiral minute ob velikanih Draženu Petroviću, Toniju Kukoču in Vladetu Divcu, štiri leta kasneje pa že kot vodja slovenske reprezentance svojo državo skoraj popeljal v Barcelono 1992, a so se sanje razblinile ob njegovem zgrešenem metu za zmago nad Skupnostjo neodvisnih držav. Kako se spominja tistih časov, kaj pomeni uvrstitev na olimpijski košarkarski turnir in kam lahko poseže slovenska reprezentanca v Tokiu? Nekdanji dvakratni slovenski selektor, ki je izbrano vrsto vodil na EP 2009 in 2015 ter na SP 2014, zaradi česar marsikaterega reprezentanta odlično pozna, odgovarja …

Jure, ob uvrstitvi slovenske košarkarske reprezentance na olimpijske igre v Tokiu ste rekli, da ne vidite reprezentančnega moštva, ki jo lahko premaga. Še vedno menite tako? Lahko ekipa upravičeno cilja na medaljo?

"Morda sem bil takrat malce preveč evforičen, vsekakor pa sem še vedno navdušen. Svojega mišljenja nisem kaj bistveno spremenil. Slovenija je tako dominantno odigrala olimpijske kvalifikacije, da je vsem pognala strah v kosti. Še zmeraj trdim, da imamo ekipo in kvaliteto, zato reprezentanca mora ciljati na najvišja mesta. Pristopi so različni. Jaz sem vedno odkrito rekel, da gremo na medaljo, kdo drug bo morda ubral bolj skromen pristop in bo bolj po tihem želel presenetiti. Je pa vsem tekmecem jasno, da je Slovenija ena od reprezentanc, ki lahko sežejo po najvišjih mestih."

Ampak Slovenijo smo nazadnje videli igrati pred več kot dvema tednoma, potem več ni prišla do pripravljalnih tekem. Po drugi strani so konkurenti minule dni prav z njimi tempirali formo. Je to lahko hendikep za našo reprezentanco?

"Težko bi komentiral. Pomislil sem na to. Glede na to, da smo se pozno kvalificirali, očitno ni bilo v načrtu ali pa ni bilo mogoče dobiti tekmecev v zadnji fazi priprav. A mislim, da to ne igra velike vloge. Saj naši fantje so odigrali cel turnir in točno se že ve, kdo ima kakšno vlogo. Mislim, da bomo skozi olimpijski turnir le še rasli. Imamo kakovost, da v nekaj dobrih minutah preobrnemo potek tekme."

Koliko je ta reprezentanca odvisna od Luke Dončića oziroma, če vprašam drugače, ali bi bila Slovenija ob morebitnih osebnih napakah ali, bog ne daj, poškodbi Dončića v hudih škripcih?

"Vsem nam je jasno, da je Luka pomemben v tej ekipi. Povezuje, razigrava, prevzema odgovornost, skače, potegne iz skokov v protinapad … Saj ne bi rad podcenjeval drugih, košarka je vendarle ekipni šport. In mi imamo ekipo oziroma tudi brez Luke šest, sedem igralcev, od katerih bodo vsaj dva ali trije imeli dober dan in bodo izkoristili napake obrambe. Ta se bo vedno koncentrirala na Luko in on bo našel proste soigralce. Je pa dejstvo, da ekipa z Luko ali brez njega ni ista. Z Luko lahko sežemo po medalji, brez njega veliko težje."

Mnogi Dončića radi primerjajo z največjimi evropskimi košarkarji vseh časov. Ali tudi vi vidite kakšno podobnost z denimo Petrovićem, Kukočem ali kom drugim, s katerim ste nekoč igrali?

"Morda najbolj s Kukočem. On je bil tak vsestranski košarkar. Lahko je igral tudi na položaju organizatorja igre, čeprav je bil še višji, okrog 209 cm. Ob tem je užival v podajah, kreativnosti … Dražen je bil vendarle specialist, strelec."

Kako ocenjujete slovenske nasprotnike v skupini, Špance, Argentince in Japonce?

"Vsakega se je treba malce bati, ga spoštovati. Vemo, kako je s turnirskimi sistemi, sploh v tekmah na izpadanje - vse je mogoče. Argentinci so Argentinci, tudi če jim ne gre dobro. Vidim, da med pripravami izgubljajo, a kljub temu. Vendarle so bili s Španci v finalu zadnjega svetovnega prvenstva. To pove vse. Vidim pa, da se oboji še vedno zanašajo na klasične centre. Za Argentino še vedno igra Luis Scola. Dobro, tudi on lahko malce raztegne obrambo in vrže kakšno trojko. Je pa vendarle že malo v letih (41, op. p.). Tudi Španija še vedno računa na brata Gasol … Vse to so ekipe z izkušenimi posamezniki. A za moje pojme je absolutni favorit skupine Slovenija."

Vas preseneča, da so med pripravami Američani tudi izgubljali?

"Ne. Te tekme niso pravi pokazatelj. Trener rotira igralce, rezultat pa ni v prvem planu. Ko bo treba in ko bo šlo na nož, bodo pokazali zobe in kakovost."

To je še vedno reprezentanca, zaradi katere je treba preračunavati in se ji izogibati. Spomnimo se, tudi vi ste imeli na SP 2014 to dilemo, a niste preračunavali, se v četrtfinalu pomerili z ZDA in izpadli …

"To je večna dilema. Jaz osebno, tudi ko vem, da bi bilo dobro preračunavati, na koncu želim zmagati na vsaki tekmi. Prepričan sem, da se ti preračunavanje enkrat maščuje. Obenem tudi ne moreš razočarati navijačev in gledalcev. Se pa na vseh velikih tekmovanjih pojavljajo te dileme. Saj niti ne gre za namerne poraze. Včasih trenerji pač le rotirajo in dajo priložnost vsem igralcem. Jaz na tak način ne bi mogel igrati. Poznamo pa tovrstne primere. Pogosto niti ne gre za odločitve trenerjev, ampak višjih instanc."

V zadnjem času je veliko vprašanj sprožila prisotnost Gorana Dragića ob ekipi, a premislil si ni. Glede na vaše izkušnje - ali bi bilo igralcu nekoč žal, da mu v karieri manjka olimpijski nastop? Kaj košarkarjem pomenijo olimpijske igre? Vemo, da nogometašem ne veliko.

"Leta 1988 smo bili mladi. Seveda nam je ogromno pomenilo, a morda spet ne toliko kot v individualnih športih. Je pa res, da pride na olimpijske igre ozek izbor najboljših ekip. Sploh če osvojiš medaljo in greš med nesmrtne, te to spremlja celo življenje. In potem ti različni zbiratelji celo življenje pošiljajo fotografije, podpise, pisma … Res je eden od vrhuncev kariere, da."

Kam bi uvrstili vašo srebrno olimpijsko medaljo - nad klubske uspehe, denimo osvojitev evrolige? Nad zlate medalje z evropskega ali svetovnega prvenstva?

"Treba je vedeli, da sem v Seulu zelo malo igral. Šele skozi stranska vrata sem prišel v reprezentanco. Posledično ni isti občutek, kot če nekaj dosežeš v vlogi nosilca igre, kot je bilo na EP 1989 ali SP 1990 oziroma z Limogesom v evroligi. To je bilo bistveno drugače."

To so bile še zadnje olimpijske igre brez NBA-jevcev, čeprav sta igrala kasnejša zvezdnika David Robinson in Mitch Ritchmond. Ste bili zato profesionalci iz drugih držav nekako privilegirani?

"Takšna so pač bila pravila. In ker smo Američane redno premagovali, so to spremenili. Da so potem Američani prišli z NBA-zvezdami, je vse spremenilo. Je pa to bilo tudi edino pravilno. Ne nazadnje naj bi na olimpijskih igrah nastopali vsi najboljši. Prava poteza za košarko in njeno popularnost po svetu, definitivno."

Slovenije na olimpijskih igrah v Barceloni, ki jih je zaznamovalo prav ameriško sanjsko moštvo, ni bilo. Odločil je tudi vaš zgrešeni met v zadnjem napadu. Vam je ta met še dolgo kratil spanec?

"Čisto nič. Na to sem gledal malo drugače. Mi smo ta turnir odigrali vrhunsko. Lahko bi ga še malo drugače, če nas sodniki v kvalifikacijah s Čehi ne bi okradli. Tega danes morda kdo ne ve, a takrat so se točke iz kvalifikacij prenašale naprej. Tudi sam sem igral dobro. Že to, da je tista reprezentanca prišla do boja za olimpijske igre, je bil vrhunski rezultat. Tista žoga pač ni sedla, in nismo šli na olimpijske igre. A tega nisem vzel tako osebno, nisem veliko premleval. Konec koncev niti ni šlo za met v zadnji sekundi. Tudi če bi zadel, bi tekmeci še vedno imeli napad in možnost za zmago. Sem pa zdaj vesel, da se je Slovenija vendarle uvrstila na olimpijske igre in bo ta met pozabljen (smeh)."