Ertevejeva še danes delujoča misija, pripeljati obraze zimskošportnih nacionalnih junakov v vsak dom, je že nekoč uspešno dajala rezultate. A otroci iz bloka nismo hodili na smučanje. Nismo se drli: "Jaz bom Košir!" Ali Mitja Kunc. Ali Gregor Grilc. Andrej Miklavc. Kdorkoli že.
Ne, šli smo na igrišče, se na raz-par-či razdelili v dve ekipi in določili: vi ste Brazilija, mi smo Italija. Jaz sem Baggio, ti del Piero. Tisti najbolj debeli je vedno pristal v golu. Pri otrocih ni politične korektnosti. Lahko je pa bil Peruzzi. Ali Pagliuca. Bogokletno, ja, da ne Slovenec. A evropska konkurenčnost slovenskega nogometa, klubskega ali reprezentančnega, je bila še v povojih. Hodili smo po spominske razglednice k balin placu, ko je NK Maribor prvič postal državni prvak. Se na stojišču vzhodne tribune stegovali čez ograjo, da se nam je Tomaž Murko podpisoval na roke, potem ko je iztržil 1:1 proti Ajaxu. Na 9:1 pozabimo. Viktor Pačo se nam je zdel pravi as, ker smo brali, da zabija gole, čeprav še ene same tekme nismo videli. Ampak da bi imeli domače idole? Aa.
Najsi so otroške revije promovirale športe z Brigito Bukovec, Dušanom Hauptmanom in Đonijem Novakom, je omenjenim vedno manjkal faktor x. Bodimo realni, noben otrok se na asfaltnih igriščih Branika ob metu ni oglasil: "Dušaaaaan!", ampak kvečjemu: "Koubiiiii!" Pa čeprav Bryant najbrž nikdar ni zabil tako frajersko, čez avto, kot Marko Milič. A kot je dozorevala država, so tudi njeni uspehi. In športni navdušenci smo spoznavali, da tuje ni nič boljše. Maribor v ligi prvakov in takoj zatem Slovenija na evropskem prvenstvu? Pri 3:0 sem od navdušenja skakal po kavču, pa se hitro ohladil. A nabor športov, v katerih smo Slovenci dosegli svetovni vrh, se je začel naglo širiti. Če smo prej vstajali za Tysona, smo zdaj za Zavca. Da je Slovenec praktično najboljši hokejist na svetu? Nepojmljivo. Pa najboljša smukačica, čeprav nimamo ene proge za smukaški trening. Z debelimi očmi smo gledali Pantanija, Ullricha ali Armstronga, zdaj pa imamo svoje junake, ki jim uspeva enako, in to celo, verjamemo, pošteno? Judo in najrazličnejši čolni so nam konstantno prinašali zlate medalje, a da je dvomilijonski narod prispeval tudi reprezentance v rokometu, košarki in odbojki, ki krojijo svetovni vrh? Kot otrok ne bi upal niti pomisliti na kaj takega.
V Butanu lokostrelstvo, v Mongoliji rokoborba, pri nas pa - favšija?
Zdaj pa včasih pomislim – kaj je slovenski nacionalni šport številka ena? So to smučarski skoki, ker smo vselej nekje pri vrhu, športni praznik v Planici razprodamo že več dni prej, načeloma pobašemo kakšno zmago, obenem pa goreče čakamo na vrnitev rekorda domov? A navadni smrtniki se po skakalnici, razen po planiški jeklenici, ne moremo spuščati. Je to nogomet, ker ima NZS 40.000 registriranih članov, polovico tega otrok? A Slovenija ni bila niti blizu uvrstitve na Euro, ki je gostil 24 ekip. Morda vendarle tek, ki je z maratoni, polmaratoni in vsemi mogočimi vaškimi prireditvami doživel vrhunec za rekreativce? Ampak saj vemo, kratke razdalje so rezervirane za Američane in Jamajčane, dolge za Kenijce in Etiopijce. Morda smo pa zdaj vendarle po navdihu Rogliča in Pogačarja presedlali na kolo? Pa je nekajletna evforija dovolj za naziv športa številka ena?
In kaj je merilo? Uspeh, množičnost? Morda to, da ga gledamo tudi, ko ni uspehov? V tujini imajo to razdelano. Švedi so izmerili, da je pri mladih nogomet prehitel hokej. V Butanu je jasno, da je glavno lokostrelstvo, v Mongoliji rokoborba, v Laosu kikboks. Pri nas pa – vendarle favšija? Ko Fundacija za šport deli javna sredstva med panoge, se vedno najdejo pripombe. Enako, ko se deli nagrada za športnika leta. Nekemu veslaču ni bilo všeč, da je to hokejist. Meni se zdi čudno, da je to drugouvrščeni rojak zmagovalca Toura. Kak tretji novinar je polemiziral, zakaj nek skakalec v zraku ni bremzal, da bi drugi osvojil veliki kristalni globus. Za vsakim vogalom boste našli koga, ki bi se z vami na smrt spričkal, ali je več vrednih 40 točk v NBA ali 240 metrov v Planici.
Da znamo oba uspeha kolektivno primerno proslaviti, ni dileme. Nerazrešeno pa je še vedno, kaj je za narod, ki po številu medalj glede na število prebivalcev zavzema svetovni vrh, šport številka ena?
Kaj je naš šport številka ena?
V številnih panogah smo uspešni in krojimo svetovni vrh, a do konsenza, kaj je slovenski šport številka ena, še nismo prišli. Naj bo Večerova debata prvo pravo glasovanje. Spoštovani bralci in bralke, kaj vi menite? Pišite nam na sport@vecer.com ali po stari dobri pošti na naslov: Večer, Ulica slovenske osamosvojitve 2, Maribor. Lahko nas tudi pokličete na 02 23 53 341, se pridružite debati na Večerovi spletni strani, na naših kanalih na facebooku, twitterju ... Vaše mnenje bomo objavili v sobotni številki Večera. In na spletu, jasno.
