Horuk in hura že 50 let! Presenetilo vas bo, kaj je avtor lisičkine himne kupil z "bajnim" honorarjem

Na kaj pomislite ob besedah Zlata lisica? Na prijetno toplo pomladno vreme? Šalo na stran. Skoraj zagotovo ob tem zaslišite fanfare in nato znameniti refren, ki ga pojeta Alfi Nipič in Marjana Deržaj. Kar je Silvestrski poljub za novo leto, je Horuk in hura za Zlato lisico. Tudi po starosti. Prvi je abrahama praznoval konec 2021, Lisičkina himna ga v začetku 2022. Glasbo in besedilo zanjo je leta 1972 napisal Vinko Šimek. Skladba je neločljivo povezana z Zlato lisico, pohorsko strmino - roko na srce, le v Mariboru zveni zares polnokrvno -, skozi desetletja je prešla v slovenske gene in postala tudi del novih generacij. Kako se počuti avtor, ko vidi, da je njegova skladba prestala preizkus časa? "Preizkus časa sem prestal tudi jaz, čeprav nerad štejem svoja leta, je pa lep občutek, ko ugotoviš, da je ta pesem toliko stara, kot bo kmalu moj sin. Oba sta v najlepših letih, zlatih letih, petdesetih letih, kot je v notno črtovje zapisal Slavko Avsenik in na moje besedilo ob svojem abrahamu. Še žena se tega ni zavedala. Je pa bila zraven. Pri obeh dogodkih," pravi nepopravljivo navihani Vinko Šimek.

In doda, da takrat seveda ni razmišljal o večnosti te pesmi. "Napišeš, pošlješ, vmes pozabiš in potem izveš, da si bil izbran. Ko si mlad, je to vzpodbuda zate, čeprav sem že takrat napisal nekaj pesmi za Popevko Vesele jeseni in celo na Slovenski popevki je mojo pesem zapel Lado Leskovar. Sem pa po tej Lisičkini pesmi postal član organizacijskega odbora Zlate lisice in v njem ostal vse do takrat, ko je bil Dušan Senčar predsednik."

Recept je za kruhove cmoke

Univerzalne formule ali recepta, kako napišeš zimzeleni hit, ni, meni Šimek. "Recept je za kruhove cmoke, pa še takrat ne veš, če ti bo uspelo. Ta pesem ni imela recepta, recept sta bili moja mladost in zagnanost. Na razpis sem se javil, da vidim, če zmorem, in da zaslužim, če lahko. No, horuk in hura je itak tak navijaški vzklik. To sem pogruntal takoj in potem je besedilo kar steklo, kar prepeval sem ga. Tekst je objel melodijo in vse je šlo v uho. To bo tudi ljudem všeč. Srečko Niedorfer, z njim sem se takrat veliko družil, mi je prikimal. V komisiji za izbor je bil tudi Bojan Adamič, pa Berti Rodošek ... od večerovcev pa Peter Kancler in Manfred Meršnik. Konec zgodbe pa poznate," se spominja.

Legenda pravi, da mu je Dušan Senčar, takrat prvi mož Zlate lisice, za posrečeno skladbo plačal bajen honorar. Govorilo se je o 400.000 dinarjih. Kaj se je dalo takrat za ta denar kupiti? "Z Dušanom Senčarjem sva se dobro razumela, tako mimogrede, včasih me je iz kakšne težave zaradi mojega dolgega jezika kot odvetnik tudi uspešno rešil. Denar takrat ni bil na prvem mestu, je pa bil dobrodošel. Ta nagrada je takrat zadostovala za zibelko in še nekaj stvari, kar sodi zraven, ko pričakuješ prvorojenca," se nasmehne. Za zmagovitega se je izkazal tudi izbor pevcev. Štajerec Nipič je bil logična izbira, predlagal ga je kar Vinko sam, Deržajevo so predlagali v Ljubljani. In potem ... premiera. "To je bil takrat majhen korak za Zlato lisico in velik korak zame. Na Lisičkinem plesu, tistega pomembnega leta zame, 1972. je bilo, sta jo v živo zapela Alfi in Marjana in jaz sem na odru hotela Slavija dobil kuverto iz rok Dušana Senčarja. To pa je bil bogat večer."

Drnovšek se je strinjal z njim

Ena od značilnosti skladbe je tudi kup imen, ki se v njej pojavijo. Alfi Nipič je nekoč priznal, da sta si jih s sopevko kar težko zapomnila, mlajši poslušalci pa si leta 2022 z njimi nimajo prav veliko početi. "To so bile smučarske junakinje tistega časa. Danes bi to bile Mikaela, Petra, Lara, Sofia in tudi Tina, Mateja, Andreja, Meta ... Takrat pa so to bile moje in naše junakinje, ki so pisale zgodovino Zlate lisice," pravi avtor.

Koliko pa danes spremlja Zlato lisico? Je po njegovem mnenju ohranila imenitnost tistih časov? "Zlata lisica je naša in prav je, da smo ponosni nanjo. Žal pa nima tiste imenitnosti, tu mislim na spremljajoče dogodke, s katerimi je živel ves Maribor. Jaz sem bil na Lisici v različnih vlogah. Bil sem povezovalec in prevajalec na žrebanju startnih številk za smučarke na Trgu svobode, bil sem moderator in tisti, ki je razglasil zmagovalke na imenitnih Lisičkinih plesih v hotelu Slavija, celo silvestrovali smo v šotoru na Snežnem stadionu, kjer smo imeli polnočno odštevanje že ob enajstih, da so lahko šle smučarke spat, saj je bila že naslednji dan tekma. Bil sem tudi scenarist in moderator na razprodanih Lisičkinih koncertih, tudi televizijskih, v dvorani Tabor. Spomnim se častnega pokrovitelja Janeza Drnovška, ki je bil takrat tudi predsednik predsedstva Jugoslavije, in sprejema publike v dvorani, kjer so ga pozdravili z ovacijami, kot da je član Rolling Stonesov. In potem sem mu zastavil zelo dolgo vprašanje, najbrž zelo pametno, saj je nanj odgovoril: 'Se popolnoma strinjam z vami!' In jaz sem bil navdušen. Na Lisici sem bil tudi reporter in tudi novinar Večera, ki je poročal o zakulisju. Vesel sem, da sem lahko bil del Lisičkine zgodbe, ki je v enem delu mojega življenja izpisana z veliko začetnico. In ponosen, da sem že pol stoletja avtor himne Zlate lisice," sklene Vinko Šimek.