Od precej turbulentnega leta, ki nas je vse pošteno zaznamovalo, se je Maja Keuc, ki ustvarja pod imenom Amaya, poslovila s povsem svežo skladbo Goodbye, s katero je v prihajajoče leto vstopila polna novih odločitev in elana. Ko se je v prvem valu pandemije s Švedske vrnila v domovino, si ni predstavljala, da bo doma preživela skoraj celo leto, hkrati pa je pandemija večino glasbenikov postavila pred res velike izzive. Po eni strani se je v tem času pojavilo več možnosti za delo s tujino prek spleta, po drugi pa je bilo koncertov precej manj.
Pesem z naslovom Goodbye je nastala že po koncu njene dolgoletne zveze z nekdanjim zaročencem Jonahom, a je Amaya ni mogla izdati, dokler ni čutila, da je razhod resnično dokončen, kar je trajalo skoraj 3 leta. 2020. je za marsikoga pomenilo leto globljega vpogleda vase in tudi ona je spoznala, da je čas, da nekatere stvari pusti za seboj. “V zadnjih dveh letih sem šla skozi precejšnjo osebno transformacijo, ki pa ne bi bila mogoča, če ne bi skušala biti brutalno iskrena sama s sabo. Zato je tudi glasba, ki je nastala v tem obdobju, na neki način nekompromisna. Ko sem pisala te pesmi, nisem hotela razmišljati ali bo to hit, ali se bo vrtelo na radiu, v kateri žanr spada … Hotela sem samo izraziti točno tako, kot sem čutila – melodično, lirično in zvokovno. Morala sem se spet povezati sama s sabo,” pravi Amaya.
Poleti, ko so se ukrepi sprostili, je pod taktirko režiserja Maxa Petača posnela še videospot, ki pa se je izkazal za svojevrsten podvig.
“Spot smo se odločili posneti v enem posnetku (in poskusu) od začetka do konca, kar pomeni, da morajo biti vsi elementi popolni. Ko sem krožil okoli Maje in basista Vida Turice, mi je pri orientaciji pomagala asistentka Nika, saj se, se moral izogniti 800 svečkam, ki so ležale povsod na tleh okrog nas. Tudi umetni dim mi ni kaj dosti olajšal zadeve,” pravi Max. Maja pa doda: “Hvala bogu smo šele v zadnjem poskusu zavohali tisto, česar smo se najbolj bali. Nekdo je brcnil eno izmed sveč pod zaveso, ki se je vnela s svetlobno hitrostjo in kar videli smo Minoritsko cerkev v plamenih. K sreči smo imeli pri roki dovolj plastenk vode, ki jih nihče ni imel časa spiti, ker smo bili tako osredotočeni na snemanje, da bi čimprej končali. Držanje tako težke kamere tako dolgo pa je res naporno. Vsaka čast Maxu!” se spominja Amaya.
