(INTERVJU) Andreja Hribernik: Odnos do beguncev kaže, kje smo kot družba

​​Izjemno pozitivno presenečenje je, da ste bili izbrani in boste s prihodnjim letom prevzeli vodenje Muzeja sodobne umetnosti v Gradcu. Kako ste sprejeli novico o prepoznanju in priznanju ter kako širše gledate na uveljavljanje slovenskih kulturnih menedžerjev oziroma kar menedžerk v tujini?

"Zelo sem vesela, da se tako iz Slovenije kot bližnje okolice, Hrvaške in drugih držav bivše Jugoslavije, v zadnjih letih veliko prodornih žensk uveljavlja na mednarodnem umetnostnem področju. Recimo Nataša Petrešin-Bachelez, ki že dolga leta živi v Franciji, tam vodi kulturni program organizacije Cité internationale des Arts, dela pa tudi kot neodvisna kustosinja zelo zanimive projekte in programe. Ali Zdenka Badovinac, ki je prevzela vodenje Zagrebškega muzeja za sodobno umetnost. Prav tako je Marina Gržinič, profesorica na dunajski akademiji, ne smemo pa pozabiti tudi na hrvaški kolektiv WHW, ki je prevzel vodenje ene najpomembnejših kulturnih institucij na Dunaju, Hunsthalle Wien, če pogledam samo neposredno okolico. To so zelo pomembni premiki v Evropi. Pomembno pa je to tudi zato, ker vsi, ki delujemo na svojih kulturnih področjih, del te kulture prenesemo, to je tudi čar povezovanja, ki tako ni več floskula, ampak res tkemo trajnejše vezi in prepletamo kulturo, iz katere prihajaš, s tisto, v kateri potem deluješ."

To pomeni tudi, da o multikulturnosti, ki se pogosto omenja kot vrednota, ni več le govora, ampak se izrazi v praksi?

"Točno tako in k tej bi morali vsi stremeti. Veseli me, da se področje vizualne umetnosti odpira, in tudi, da se predvsem daje tudi priložnost ženskam."

_​V ostri konkurenci devetih prijavljenih ste prepričali odločevalce - kandidati so bili med drugim iz Kanade, Švice, Nemčije, Slovenije. Gre tudi za enega najintrigantnejših prostorov v Avstriji, nabor (proti)kandidatov je moral biti dober. Kako se sploh vstopi v mednarodno kadrovsko omrežje? Vi sicer že dolgo delujete v mednarodnem prostoru, sodelujete pri mednarodnih projektih, se ne zapirate, verjetno je to en del zgodbe.

"Mislim, da je dejansko treba poskusiti. Ni posebnega 'potnega lista' za vstop v mednarodno mrežo. Pomembno je, da spremljamo, kaj se dogaja v širšem okolju, se povezujemo z institucijami in ljudmi. Moje načelo je bilo, da sem prijave naredila na podlagi tega, kar počnem in me zanima hkrati, pa z mislijo na to, kaj se dogaja v ustanovi, v katero se prijavljaš na delovno mesto, in na to, kakšno vlogo ima ustanova. Vedno je treba pogledati, kje je zasidrana oziroma kaj bi ji ti, če bi šel tja, prispeval oziroma kaj bi prinesel drugačnega, novega, bolj poglobljenega na kakih področjih."

Ni pa to bila prijava, ki bi jo načrtovali vnaprej? Kako ste se odločili za kandidaturo pravzaprav?

"Deset let sem že v KGLU in to se mi zdi obdobje, v katerem lahko pustiš pečat in si nekaj naredil, izkusil, kaj premaknil ali spremenil. Izteka se mi drugi mandat in dejansko sem si osebno želela še drugih izzivov, čeprav je Koroška galerija še vedno in bo vedno z mano, saj lahko rečem, da sem z njo tudi odraščala, se mi je zdelo, da sem na točki, ko sem nabrala dovolj izkušenj, da si upam narediti tak korak naprej oziroma drugam."

Vsekakor ste se odločili prav in uspeli, bili prepričljivejši od protikandidatov.

"Dejansko je bil razpis izpeljan tako profesionalno, da ne vem, kdo so bili moji protikandidati. Tudi časovno je vse potekalo dosti prej, da se do prevzema pozicije oziroma nastopa dela lahko vse postopno odvije. Časovno se je vse nekako ujelo tudi z mojim iztekom mandata, seveda pa je bil izbor tudi nekoliko nepričakovan. Sem pa zdaj toliko bolj vesela in vznemirjena, da se mi bo odprlo novo poglavje."

Mogoče smo tudi Slovenci pri tovrstnih izborih vselej v nekem stereotipnem pričakovanju, da imajo drugi prednost, da majhnost omejuje, čeprav smo enakovredni in to tudi dokazujemo. Drugi niso kar a priori boljši kandidati.

"Zelo smo skromni. Zdi se mi, da naša prisotnost v mednarodnem okolju, o kateri sva govorili uvodoma, že ruši ta predsodek, da je nekdo z geopolitičnega zahoda, če ga tako imenujemo, boljši, kot smo mi. Kategoriziranje boljši ali slabši morda niti ni primerno. Mislim, da je posredi predvsem to, kako pristopiš k prijavi, na kak način razviješ idejo, hkrati pa tudi splet okoliščin in da se mora več stvari poklopiti, seveda pa mora biti odprto tudi okolje."

Pri vaši izbiri ima gotovo težo, da je v odločilni meri izbirala stroka. Razlika s slovenskimi odločevalskimi praksami pri imenovanju direktorjev kulturnih ustanov, zlasti v zadnjem obdobju, je očitna?

"Mislim, da je treba v Sloveniji način izbora direktorjev profesionalizirati in nacionalne ustanove odpreti za mednarodne razpise. To bi bil za moje pojme hkrati korak k večji profesionalizaciji institucij in način dela v prihodnje. Želim si tudi, da bi izbori potekali s pravo časovno distanco ob ustreznih pogojih, ki se prej postavijo, ne da se jih vmes spreminja. Hkrati morata strokovnost neke osebe in njena programska usmeritev biti pri odločanju prva. Menim, da bi lahko na ta način dosegli višjo kvaliteto delovanja institucij. Javna mreža muzejev in galerij v Sloveniji je nekaj vrednega, kar ni na tak način prisotno drugje, niti v zahodnih državah ne. Vzpostavljeno pa je treba nadgraditi. Institucije in muzeji smo namreč v Sloveniji v veliki meri medtem še naprej finančno in kadrovsko podhranjeni, vedno več pa se zahteva od nas, tudi to, da smo v koraku z mednarodnimi trendi in standardi razvoja institucij. Slovensko kulturno polje je tako bogato, da bi bilo škoda, če se ga ne bi ustrezno negovalo. To so odprte rane, ki bi jih rada izpostavila. Profesionalizacija vizualne umetnosti bi potrebovala produkcijska sredstva za umetniško produkcijo - galerije in muzeji komaj shajamo s sredstvi za produkcijo razstav, kaj šele za podporo umetnikom za produkcijo novih umetniških del. V trenutni situaciji ne moremo neposredno podpirati umetnikov. Ta odvisnost je zelo velika. Od umetnikov se pričakuje, da producirajo nova dela - seveda obstajajo določene štipendije na nacionalni ravni, a so zelo omejene - institucije pa imamo stroge omejitve pri produkciji razstav. Veliko preveč kvalitete žal sloni na entuziazmu ni iznajdljivosti umetnikov in v veliki meri tudi nas, ki delamo v institucijah."

Christopher Drexler, regionalni minister za kulturo, je vaše imenovanje na mesto direktorice pospremil z izjavo, da sta se zvezna dežela in mesto Gradec odločila, da bo Kunsthaus Graz prostor umetnosti in kulture in da ga veseli, da bo muzej vodila oseba, ki bo z izkušnjami in inovativnimi pristopi lahko priskrbela novo poglavje v zgodovini muzeja. Zakaj pa je vas pritegnil prav ta muzej, kaj vas je povleklo iz Slovenj Gradca v Gradec in kakšne vsebinske niti ste povezali v programski viziji?

"Mislim, da sem profil vodenja institucije vzpostavila v Slovenj Gradcu. Predvsem me zanimajo družbeno angažirane teme in vprašanje, kako lahko skozi umetnost nagovarjamo vsebine, ki so v družbi pereče in aktualne. V programu sem to zaznamovala z besedo 'urgencies', torej nujnosti, ki se v življenju in v svetu okrog nas pojavljajo - to so vedno bolj pereči ekološki problemi, podnebne spremembe, katastrofe na pragu Evrope, še vedno na južni meji v Bosni, kjer begunci še kar čakajo onkraj rezilne žice, kot tudi vojna v Ukrajini; vse, kar nas pretresa. Do teh tem lahko umetnost ponudi drug pristop in jim da pozornost, ter jih poglobi. Umetnost pa se mi zdi področje, ki lahko poda neenoznačne odgovore in ki pomeni protiutež banalizaciji in popularizaciji družbe. Zato vidim vlogo umetnosti kot vedno bolj pomembno v družbi, kot protipol, ki izravnava in daje kompleksnost vsebinam. Na primer z razstavo Onkraj meja, ki je trenutno na ogled v KGLU, smo skušali temo meje osvetliti skozi daljše obdobje in kulturno različne momente in kontekste. Da se te teme v umetnosti nagovarja, je bila tudi moja srčika predstavitve, to bi tudi rada počela."

Razstava Onkraj meja/Beyond borders, ki ste jo v KGLU odprli ob dnevu človekovih pravic in v marcu, se preveša h koncu, žal ne bi mogla biti bolj aktualna. Ob odprtju ste posebej izpostavili preseganje mej, migracije na meji in položaj beguncev v humanitarni katastrofi na ukrajinski meji, ki je zdaj ob ruski vojaški invaziji še eskaliral. Grozljiv odsev še bolj brutalne realnosti, ki maje Evropo, svet. Kak je ta trk realnosti?

"Trk realnosti se vedno odvije na imaginarnem, kar naslavlja umetnost. Znotraj razstave se trk dogaja na trenutke, ko smo soočeni z deli, ki na eni strani kritično odsevajo neko določeno situacijo, bodisi je to rezilna žica na meji ali problem omejevanja gibanja ljudi z birokratskimi sredstvi in deli, ki po drugi strani naslavljajo umetniške poskuse in prakse preseganja meja. Obe plati sta zelo pomembni in se dopolnjujeta. Umetnost je zame v vsakem pogledu vizionarska. Temu pravim utopični moment, ki ga pogosto poudarjam. Vesela sem, da znotraj te razstave pokažemo nekaj projektov, ki imajo zelo utopične nastavke, pomembno je, da sva v sodelovanju s kustosinjo Majo Antončič iz Centra Sodobnih umetnosti Celje naredili razstavo, ki ne ponuja le nekih pogledov, utrinkov in pretresov na temo meje, ampak tudi veliko bolj širok spekter pogledov. To je konstruktivno za družbo, zato tudi mislim, da umetnost obstaja."

Tu je zaznati razkorak z našim, medijskim delom, ki je pogosto banalizacija, a hkrati moramo ali bi vsaj morali odgovorno pretresati realnosti in vprašanja njihove (re)prezentacije.

"Vsekakor je novinarski poklic med najodgovornejšimi poklici, ker podaja prvi stik ljudi z informacijami o dogodkih, ki jim nismo sami priča. To pomeni, da se na novinarsko delo zanašamo, kot da je resnica. Problem pa je, ko ta 'kot da je resnica' ni več primer poročanja medijskih hiš in neodvisnih novinarjev. Vemo, da novinarstvo ne more biti povsem objektivno, a je ključno, da skuša vsaj podajati dejstva. Tako zasuti smo z informacijami, da jih je res težko razločevati. Ta selekcija postaja tako zahtevna, da se ji pogosto nimamo več časa posvetiti. Zato je profesionalno novinarstvo pomembno. Bo pa zaradi diverzifikacije medijev in popularizacije družbenih omrežij, ki postajajo za nekatere ljudi glavni kanal informacij, potreben neki boj na več ravneh. Mislim, da je tudi umetnost eno od polj, na katerih se odpira ta problematika oziroma se neke teme družbene poglablja in se jim dodaja kompleksnost."

Skupen nam je tudi stik, plat interakcije z občinstvi, ki ste jo pri svojem delu pogosto izpostavili - če je to v medijih tudi skrb za medijsko pismenost, je pri vas pomembna izobraževalna vloga muzejev, galerij, pa tudi širša socializacijska plat.

"To je v bistvu eden najpomembnejših elementov dela kustosov in kuratorjev ter pedagogov in mediatorjev na področju umetnosti, ker je naša naloga, da ponudimo pristope in razvijemo strategije vstopov za področje doživljanja in razumevanja umetnosti. Pomembna je tako imenovana interpretativna vloga, to, da posredujemo informacije, da dajemo na razpolago različne vstope v ta svet, bodisi so to analogni vstopi, skozi neposredno izkušnjo, kot so delavnice, bodisi digitalni ali znanstveni pristopi ali družbeni v smislu druženja, razprave, pogovora. To področje se še zelo razvija. Soočili smo se z velikim upadom obiskovalcem zaradi koronskih omejitev. Pridobivanja publike pa ne bo čez noč, to bo moral biti bolj dolgoročen pristop. Morda smo na točki, ko lahko razvijemo nove strategije ali pa stare prilagodimo novim potrebam. Povsod v kulturnih institucijah zaznavamo upad srednje generacije, ki je tudi najbolj zaposlena in najbolj aktivno živi. Prav to bo najtežje pridobiti, a ravno pri tej je največ kritičnega pogleda in odziva. Mi smo v koronazaprtju najbolj pogrešali odziv, saj je bil stik pretrgan in smo ostali v nekem vakuumu, kar je dejansko bilo bolj zahtevno kot takrat, ko prirejaš dogodke."

Kultura, kulturni ustvarjalci so v koronakrizi nasploh utrpeli veliko škode. Kako se po kultura pobrala?

"Res je. Zaposleni v institucijah smo imeli določeno stopnjo varnosti, medtem ko je bilo za celo področje ustvarjalnega, produktivnega dela ljudi, zaradi katerega sploh mi obstajamo, zelo težko. Težko je bilo opazovati, da je cela gruča ustvarjalcev ostala brez sredstev in področja dela, tudi ob negotovi prihodnosti. Ključno bi se mi zdelo, da bi se bolj vzpostavile solidarnostne prakse med ustvarjalci in institucijami, dejansko v smislu, da od ustvarjalcev ne pričakujemo zastonjkarstva. V tem smislu se je treba boriti skupaj v razmerju do odločevalcev in financerjev, da zagotovimo dostojna sredstva za produkcijo ne le razstav, ampak tudi umetniških del."

Če se nekoliko sprehodite po razstavah in projektih, ki ste jih opravljali v KGLU in prek KGLU, tudi v kombinacijah z več avtorji. V ospredju so tematike vojne, kršenje človekovih pravic, taborišča, brutalni položaj ljudi, tiste, ki ste jih v Slovenj Gradcu, mestu glasniku miru, izpostavljali tudi v kombinaciji z vlogo OZN. Ob obletnici ste dejali, da je pomembno, da umetnost nastavlja zrcalo družbe in da ne prikazujete samo lepih in pozitivnih vsebin, ampak tudi tiste, ki jih včasih raje ne bi videli. Kateri projekti so vam dali največ?

"KGLU je ustanova, ki navdihuje, mene je navdihovala in me še vedno. Zaradi svoje zgodovine je nastala kot galerija za mir, ki bi se trajno posvečala temi miru, solidarnosti, humanizma, kar se mi zdi lepo poslanstvo. Upam, da sem ga s programom, predvsem pa s pomočjo sodelavcev, nadaljevala. Trudila sem se slediti dvema programskima smernicama. Ena je bila vezana na družbeno angažirane teme, naj omenim razstave, ki so se zgodile v zadnjih letih, kot so Vojna, No art, Podobe pokrajine, Onkraj meja, druga smernica pa na zbirko in okolje, iz katerega galerija izhaja - na koroške umetnike z Jožetom Tisnikarjem na čelu, ki odpira eksistencialno tematiko, in seveda koroških ustvarjalcev, ki smo jih skozi leta spremljali z razstavami, tudi takimi, kot je Pečkov Slovenj Gradec, torej z vsem, kar mislim, da veže in zavezuje koroško galerijo v okolju, iz katerega izvira. Ti dve liniji sta se tudi pogosto prepletli. Tudi geopolitični položaj KGLU, ki leži ob meji, v dialogu s Koroško čez mejo, recimo pri Podobah telesa, je bil pomemben. Zelo si želim, da se bo ta karakter, ki so ga nastavili že moji predhodniki in sem ga skušala spoštljivo do prej vloženega dela sodelavcev peljati, negoval tudi v prihodnje."

Nedolgo nazaj je razburkalo dogajanje okoli razstave za Bruselj (Evropski parlament) vašega kustosa Marka Košana - o galeriji in razstavi, ki je naposled niso umaknili, je bilo izrečenega največ prav zaradi političnih intervencij kulturnega ministrstva. Toliko vsebin ste pripravljali, a največja odmevnost zaradi takega zapleta. Tu smo del vloge odigrali tudi mediji, nasploh pa gre tudi za ravnanja javnosti ob negativnih dogodkih, ko so praviloma bolj prodorne afere, manj pa vsebine.

"Ta zgodba je bila preveč polemizirana, nikoli pa ni bila osredotočena na vsebino, niti kasneje ne. Problem je bil, ker je bila stroka povožena iz vseh strani. V galeriji smo se pošalili, da nikoli nismo imeli take medijske pozornosti za razstavo, ki je bila odpovedana, sploh v razmerju do razstav, ki smo jih delali. Kar je žalostno. Mi stojimo za vsem, kar smo naredili in izrekli, dosti več pa po vseh polemikah ni dodati."

Kako v luči vsega, kar vse svoje obdobje pretresate strokovno, vidite, doživljate rusko invazijo na Ukrajino, tudi z vidika kulturnega bojkota umetnikov iz Rusije.

"Mislim, da ni treba poudarjati, da smo v večini pretreseni nad dogajanjem, se pa seveda odpirajo kompleksna vprašanja kulturnega bojkota umetnikov iz Rusije. Veliko ruskih umetnikov s področja vizualne umetnosti je kritičnih do trenutne ruske vlade in dejansko se mi zdi bojkot posameznikov, ki so pogosto tisti, ki širijo kritičen glas, zelo problematičen. Seveda je treba bojkotirati državne strukture, korporacije in predstavnike oblasti, ki so odgovorni za katastrofo in invazijo na Ukrajino. Zdi se mi pozitivno, na kak način se je Evropa odzvala na begunce iz Ukrajine, s tem, da bi hkrati opozorila na veliko manj odprte meje do beguncev, ki prihajajo iz Bližnjega vzhoda in iz držav, ki jim nekateri pravijo 'druga kultura'. Pri selektivnem ravnanju z begunci se še vedno kaže rasizem Evrope, ki bi ga bilo treba preseči. Na enak način bi morali obravnavati vse, ki so v svojih državah izpostavljeni nasilju in vojnam in bežijo zato, ker upajo na mirno življenje ali si rešujejo življenje. Selitve in migracijski tokovi so ves čas del zgodovine, gre zgolj za vprašanje, na kak način pristopati. Prav pri odnosu do beguncev se lomijo kopja tudi glede vprašanja civilizacijske razvitosti in odprtosti družbe, tu se kaže, kje je neka družba."

Na lokalni sceni, če še na kratko prestopiva, smo pogosto kot v primežu. Ali imamo tudi pri nas potencial, da pritegnemo na vodstvene položaje koga od drugod, ali nemara vseeno raje ostajamo v svojih zaprtih okvirih, imamo raje ljudi iz "svoje" regije. Kako krmariti med to odprtostjo in zaprtostjo, gre za svojevrstno paradoksalnost situacije?

"Ja ... (smeh), je rahlo shizofrena situacija. Upam, da se bomo tudi v Sloveniji odprli v prej omenjenem smislu za mednarodne razpise in bo to postala praksa, ter da se bomo nehali deliti na naše in nenaše tudi na mikroravni med mesti in občinami po celi Sloveniji in se bo razmišljalo o širšem kulturnem okolju, v katerem delujemo. Tudi galerija v Gradcu je del istega kulturnega okolja, iz katerega izhajam in delujem in se razširja na celo Evropo. Zdi se mi, da moramo nekako govoriti o evropskem državljanstvu kot kategoriji, kvaliteti."

Torej preiti v neko postnacionalnost?

"Točno to. Ideja postnacionalnosti tudi ne pomeni, da ne spoštujem lastnega jezika in kulture, za katero si želim, da se ohranja v vsem bogastvu, a je hkrati povezljivost, ki bi jo rada tudi živela. Mislim in upam, da v postnacionalnosti nacionalizem ne bo več obstajal. To je zame nujna smer razvoja."