Pouk na daljavo: Da ne slišim več tega! Prepovedujem besedo "mamiiii"!

Mama petošolke piše na forumu: "Ko zjutraj preberem navodila, ki jih je poslala učiteljica, ko se spomnim na delo, ki ga moram opraviti za službo, vmes pa vržem pogled po nepospravljenem stanovanju in se odločam, naj skuham zdaj ali kasneje, me ima, da bi šla nazaj v posteljo in se z odejo pokrila čez glavo."

Sotrpinka odgovarja: "Te popolnoma razumem. Jaz imam ob svojem delu od doma kar dva osnovnošolca, in ko v treh urah že tridesetič slišim iz ene ali druge sobe "Mamiiiii...", se hočem vreči skozi okno. Smola - stanujemo v pritličju."

Dobrodošli v moderni izkušnji!

Če bi svoje na forum dodala še Katja Zupan iz Sore pri Medvodah, bi brali tako: "Sem učiteljica matematike in računalništva in izvajam pouk na daljavo. V sosednji sobi se na daljavo šolajo moja petnajstletnica Nana, gimnazijka, osmošolec Juš, sedmošolec Maks, petošolec Žak, tretješolec Tom ... In, ja, medtem ko sem na videokonferenci s svojimi učenci, mi v naročje silita štiriletna Ženja in dveletna Sofia ... Mož dela v tujini, na severu Evrope, tako da sem večinoma sama ..."

Katja Zupan tega seveda ne bo napisala, čeprav do pičice ustreza resnici. Je aksiom, če povemo po matematično, po njeno. Aksiomi, kot vemo, ne potrebujejo dokazov, saj je njihova resničnost neposredno razvidna. Če se že oglasi na socialnem omrežju, je to v okolju FB- skupine Velike družine.

"Tam lahko objaviš, da pričakuješ osmega, devetega otroka, pa ti bo nekaj sto ljudi napisalo: 'Čestitam!' Ko bi isto objavila na drugem mestu, bi večina komentirala: 'Kaj še nisi slišala za kontracepcijo!' ali 'Kaj je narobe s tabo, ženska!' Zato se drugje niti ne vključujem," pravi Katja.

Od nekdaj: Vsaj pet jih hočem!

V Sloveniji je okoli 400 družin, ki imajo več kot šest otrok. Pri nas je povprečje 1,16 otroka na družino, prevladujejo družine z enim otrokom. Katja in njen mož Jakob, ki imata sedem otrok, izhajata iz družin z dvema; Jakob ima sestro in Katja ima brata.

"Od nekdaj sem govorila, da bom imela veliko družino. Nič nisem kalkulirala, kolikšna je matematična verjetnost, da srečam partnerja, ki bo imel enako željo, sem pa vsakemu fantu, s katerim sem hodila, povedala, da bom imela pet otrok. Vsaj. Če si tako prepričan, kot sem bila jaz, ti najbrž življenje sámo pripelje na pot človeka s podobno mislijo." In tako je tudi bilo.

To ni zgodba o učiteljici in mami petih na daljavo šolajočih se otrok, ki vse to opravi z lahkoto, skleneva že na začetku pogovora. Morda ji je malo lažje zgolj zato, ker je življenje s sedmimi otroki dokaj razburljivo tudi v normalnih okoliščinah. Zdaj je blizu različici iz sodobnega reka, da za "vsakim uspešnim učencem pouka na daljavo stoji ljubeča in skrbna mama, ki doma kriči ko nora".

"Včeraj sem poslušala na televiziji nogometaša, ki je dejal, da je zelo depresiven, in zdelo se mi je odlično, da je spregovoril o tem. Res pride trenutek, ko se vprašaš, kdo si in kaj si, ko si nenehno doma, in enako kot druge mame se v tem času soočam s tem, da sem slabša mama, kot sem bila prej. Cel dan smo skupaj in začneš vpiti in noreti in trčiš ob sebe v različici, v kateri si nisi najbolj všeč. Vse pride na dan, hitro se srečaš. Pri petih šolajočih se na daljavo nenehno poslušaš tisti 'Mamiiiiii!'. Že velikokrat sem rekla: 'Da ne slišim več tega! Prepovedujem besedo 'mamiiii'!' Ne vem, morda ima kdo doma tako sposobne otroke, da lahko sami vse naredijo. Pri nas sta starejša dva samostojna, pa tudi ne stoodstotno, trije pa čakajo, da jim povem, kaj naj zapišejo v zvezek, ali pa da preverim, če so prav rešili naloge. Rešujem po telefonu situacijo s svojim učencem, ki ima težave z razumevanjem snovi, svojega tretješolca, ki ima enake težave, pa pošljem k babici, ki stanuje z nami, naj mu pomaga. Pride dan, ko gre vse narobe: najmlajši otrok se pokaka na tla v sobi, drugi bruha v postelji, tretji polije s pijačo vse šolske zvezke na mizi ... In vse to se zgodi hkrati. Tudi taka je realnost. Veš, da je bilo lažje, ko so bili v šoli in si imel nekaj svojega življenja, ampak zdaj ga pač nimaš in poskušaš preživeti po najboljših močeh. In uspeva. Včasih mi kakšna prijateljica reče: 'Pa kaj jamram o otrocih in tem, da ne morem več, ravno tebi, ki jih imaš sedem, a zmoreš!' Ja, ampak to ne pomeni, da zmorem z lahkoto, da je vse rožnato, to pomeni, da je v resnici velikokrat kaotično in da zmorem nekako. Nobeden od nas ni vedel, da se nam lahko zgodi to zaprtje v domove. Ko mi je res hudo, se tudi zjočem babicama ali svakinji, zdaj vidimo, kako dobro je imeti dobre odnose s sorodniki, prijatelji. Moraš tudi kričati in vpiti in jokati in dati ven, kar se ti je naložilo. Je pa tudi res, da veliko pridobiš, ko ti uspe. Spomnim se nekega trenutka in zadolžitve v svojem življenju, ko sem ostala sama z otroki v tem, pa nisem hotela biti sama - a je moral mož drugam, babica je imela vsega poln kufer in je šla na morje. Pobasala sem vse otroke in sama naredila, kar je bilo treba. Počutila sem se, kot da sem osvojila Triglav, ne enkrat, šestkrat zapovrstjo. Tako si zdaj rečem, da je gotovo marsikdo, ki prej ni znal, zdaj pa zna delati z računalnikom na daljavo, ponosen nase in se počuti kot zmagovalec."

Stvari, ki se jih bomo radi spominjali

Življenje kot življenje. Včasih hoja po cvetočih travnikih, včasih hoja po minskem polju. Takrat se pač trudiš onesposobiti mine.

Že prej je bil vsakdan takšen, da je bilo veliko tekanja, nemira, kolobocij in hrupa, še preden so bili zjutraj vsi v družinskem kombiju in na poti v šolo, vrtec in službo. Marsikateri zvezek je ostal pozabljen doma, kdaj tudi torba in je bilo treba nazaj. In enkrat - "Groza," se smeji Katja. - so doma v postelji pozabili celo enega od otrok.

"Ko sem to povedala v oddaji na televiziji, kamor so nas povabili, mi je mož kasneje dejal: 'Pa kaj to sploh pripoveduješ!' 'Zato, dragi mož,' sem rekla, 'ker se je morda tisti trenutek hotel kdo ubiti, ker ni popoln starš, pa si je zaradi mene mogoče premislil'. Olepševati stvari - ne vem, komu to pomaga."

Zdaj, pravi Katja Zupan, živijo v drugačnem ritmu. Nekaj otrok vstane že ob šestih. "Da lahko vsaj z enim otrokom do osmih že vse uredim in da se pripravim za službo. Pride pa tudi dan, ko poležimo kaj dlje. In pride tudi kakšen dan, ko delamo za šolo vse do večera, da je vse narejeno."​

​Tu je seveda še delo od doma.

"Meni poučevanje na daljavo ni stresno; že zato, ker sem študirala računalništvo, imam rada takšne izzive. Zanimajo me, pritegnili so me. Hkrati pa seveda vem, da je bilo za mnoge učitelje, sploh spomladi, ko smo bili vrženi v vodo, izjemno stresno se znajti v situaciji, ko se pravzaprav ni niti vedelo, kaj vse šolanje na daljavo pomeni. Predstavljam si, da je bilo za mnoge podobno, kot če bi se sama znašla na Kitajskem, kjer vse piše v kitajskih pismenkah."

In čeprav smo vsi poslušali leporečenje o uspešnem šolanju, do nekaterih otrok sploh ni bilo mogoče priti. Ali niso imeli računalnikov, marsikje tudi ni bilo internetne povezave, ali pa niso bili šolarji vešči vpisov v neko aplikacijo, pravi Katja. "Vsaka osnovna šola ima specifično okolje. V Preski, kamor hodijo v šolo moji otroci, je denimo drugačna situacija kot v Kranju, kjer učim; v Kranju je veliko družin s Kosova, iz Makedonije in seveda težko pomagajo svojim osnovnošolcem, ker imajo težave že z jezikom. Po drugi strani pa so otroci izjemni v tem, kako dobro se znajo povezovati in si pomagati tudi preko aplikacij, ki jih šolstvo sploh ne uporablja. Meni denimo je čudovito, ko slišim, da učitelji pokličejo moje otroke in vprašajo, ali potrebujejo pomoč. In je tako učitelj celo uro na zvezi, vse dokler otroku snov ni jasna. Hočem reči, da se dogajajo tudi mnoge zelo lepe stvari, ki se jih bomo radi spominjali."

Zamenjaj plenico!

V hiši Zupanovih seveda ni na voljo pet računalnikov. In še zdaleč ne toliko prostora, da bi se lahko vsak umaknil na svoje in delal.

"Šola mi je dala službeni prenosnik, tako da sem lahko svojega dala enemu od otrok, še en otrok dela na moževem; potem smo na srečo dobili od civilne zaščite še dva in smo bili opremljeni. Saj nimajo vsi hkrati videokonferenc; nekdo je pač vedno počakal, da se je en računalnik sprostil. Ampak prav prejšnji teden je učiteljica ugotovila, da Žak nima svojega računalnika, in je dala na facebook, ali ima kdo rabljenega, ki ga lahko podari. Že naslednji dan ga je prinesla. Ostaneš brez besed.

Tega razkošja, da bi imel vsak svojo sobo, seveda ni. Delajo v enem prostoru in že od nekdaj morajo znati delati v okolju, kjer vladata norenje in vpitje. Včasih se komu skravžljajo živci in vrže druge štiri iz sobe, ampak potem ne veš, kam naj jih daš. In se včasih znajdeš tudi v situaciji, da delaš stvari, ki niso najbolj optimalne - denimo najmlajšim dovoliš uro več gledanja risank, da imajo starejši mir, ko delajo za šolo."

In potem so tudi majhne zmage, ki delajo življenje lepše. Najbolj blažena je takrat, reče Katja Zupan, ko vidi, da je kakšen vzgojni pristop imel dober učinek. "Pa da so kaj dobrega prekopirali od mene, ker, žal, včasih preslikajo od mene tudi kakšno neumnost, kar mi je manj všeč. Blažena sem, ko vidim, da sodelujejo, da se znajo zmeniti, da upoštevajo vsakega od nas. Da jim veliko pomenijo prijatelji. Da jim najmlajši niso nikoli v breme, ampak jih vključujejo. Ravno včeraj se je prvič zgodilo, da je eden od otrok zamenjal plenico najmlajši. Bila sem v totalni gužvi in sem čisto avtomatično rekla: 'Zamenjaj plenico.' In sploh nisem pomislila, da sem to naročila otroku - doslej še nikoli. In tudi ni rekel, da je ne bo. Zamenjal jo je in me prišel vprašat, ali je vse naredil prav. Lepa zmaga je tudi, da se je našemu osmošolcu, ki je spomladi z levo roko delal za šolo, tokrat zbistrilo in je dejaven, da je veselje. Pa da starejši končno opazijo, ko ga najmlajši lomijo. Me je znalo prav našpičiti, ko je Sofia odpirala pipo v kopalnici, pa je bil kdo od njih zraven in ni videl, da že dolgo teče voda čez rob. Jaz pa na videokonferenci in tudi nisem videla. Zdaj že vidijo in jo odpeljejo proč in potem slišim: 'Mami, danes sem te že štirikrat rešil pred poplavo v kopalnici."

V pravem času zmeraj pravi ljudje

​Več ko je bilo otrok, bolj se je učila prositi za pomoč, pravi. Brez obeh babic, svakinj, prijateljev bi bilo vse veliko težje. Nekdo popazi, nekdo skuha, nekdo poskrbi za vrt, nekdo odpelje otroka na trening ...

​Pred nekaj leti - takrat sta imela pet otrok - so za dve leti odšli v Švico, ker je Jakob tam dobil delo.

"Nič me ni bilo strah, pa bi me pravzaprav moralo biti, ker sva otroke vrgla v francosko šolo in seveda niso nič razumeli. A so nekako zvozili. Dobro je iti v tujino, da vidiš, kaj vse imaš doma, pa tudi česar nimaš, seveda. In tujina ti vsekakor razširi obzorja, drugače gledaš na tujce v svoji deželi, na marsikaj. Ampak zdaj se mi veliko bolj prileže, da sem med domačimi ljudmi in da lahko govorim v svojem jeziku. Otrokom pa ni nikjer hudega - njim ni važen jezik, najbolj pomembno jim je, da najdejo prijatelje. Vsaj naše izkušnje so takšne. Ni jim bilo enostavno vklopiti se spet v slovenski sistem, ko smo prišli nazaj, in v znanju ima kdaj kateri od njih takšno luknjo, da mi kar slabo postane. Ampak tudi tam v Švici smo imeli sosedo, ki je bila otrokom kot babica. V pravem času se zmeraj najdejo pravi ljudje - to je nekaj, kar me res fascinira."