(SAMOGOVOR) Ljudje težke industrije

Ondan, ko sem prebirala reportažo naše nagrajenke za življenjsko delo v novinarstvu Glorije Lorenci v pogovorih z domačini v Šaleški dolini, ki so naštevali tudi tipične žargonske izraze knapov, sem potegovala vzporednice z našo Mežiško dolino in nekdanjim rudnikom svinca in cinka. Pravzaprav jih pogosto prepoznavam, ne da bi se prav posebej namenila primerjati značilnosti in značajev - ko se z Graške gore na poti do Škal razpira pogled na jezera in visoke dimnike, se nevsiljivo odstira specifika okolja, razpetega med industrijo in naravo. Zdaj poslušamo, kakšno bo prestrukturiranje šaleške premogovne regije in kako bo izpeljan pravični prehod. Nedavno so župani savinjsko-šaleške regije in Zasavja v Velenju podpisali sporazum o ustanovitvi skupnega sveta, ki bo, kot so zagotovili, enotno nastopil z zahtevami do vlade. Dobro desetletje naj bi potemtakem po sprejeti strategiji premog še služil proizvodnji električne energije, pravični prehod iz premoga pa naj bi vključeval ustrezno finančno podporo, nove projekte in predvsem prestrukturiranje delovnih mest. Zapiranje jame, saniranje površin, kadrovska problematika itd ... - podobni scenarij, ki so ga dali skozi tudi v Žerjavu oziroma zgornji Mežiški dolini.

Morda so zdaj neki drugi časi, ko bo evropski denar za prestrukturiranje dal kako drugačno dimenzijo, ki je v koroških krajih nismo imeli priložnosti spoznati. Zapiranje jame mežiškega rudnika je bilo namreč tudi poglavje, v katerem je kar nekaj podjetij (tudi takih, ki so se pojavila nenadoma, ko so zaslutila priložnost), pokasiralo državni denar. Prevzela so določeno kvoto nekdanjih rudarjev, ki so se ali pa ne znašli v novih delovnih nalogah. Med njimi je bil recimo tudi tedanji mežiški Prevent na lokaciji na Glančniku. Ta je bil vsaj prepoznavno ime, če drugega ne. Med firmami, ki so prejela sredstva iz zapiralnega programa, je bilo kar nekaj priložnostnih, kot se je kmalu izkazalo. Kot smo kasneje v sagi o Preventu poslušali še na sodišču, je bil Prevent celo tako zaupanja vredna firma, da niti ob zajetnih kreditih ni potreboval posebnega jamstva, če pa je vendarle imel milijone in nevarnosti, da krediti ne bi bili poplačani, ni bi bilo. Nikoli ne bomo povsem vedeli, kje in kam vse se je izgubil denar Preventa, je pa, če ne drugega, bil vsaj v večini zasebni kapital, ki so se ga naposled mogotci odločili v veliki meri pognati v maloro. Drugače pa je, vsaj predstavljamo si tako, ko gre za trošenje državnega denarja. No, z delavci je po navadi isto - rešijo se jih, čeprav se temu reče reševanje delovnih mest. Videli smo medtem že veliko brezen brez dna, kupčkanj in preigravanj, ki so vselej vezana na denar. Konec koncev je tu še zgodba TEŠ 6.

Zdaj torej v Šaleški dolini sledijo leta novega preigravanja prestrukturiranj in besed o pravičnosti, ki je spet cilj - delovna mesta bodo, nova in sodobna menda, kakor digitalni dobi pritiče. Knapi postopno odhajajo v zgodovino, kot so že šli v mežiškem gverku, ki je v delu temnih in hladnih rovov (p)ostal turistični muzej. Svinec je vseeno ostal kruh delavstva v Črni in Mežici, le v drugačni obliki - je pa prav tako vezan na energijo, ta v tem primeru poganja avtomobilsko industrijo. Tako so prepredene niti industrijske biti, bržkone ne le lokalno, temveč tudi globalno gledano. Ko se rudniki, ki so praviloma veliki zaposlovalci, zapirajo, se prestrukturira življenje proletarskega, preprostega, a žilavega naboja ljudi, ki so v temnih rovih ohranjali svetel pogled na svet. Bil je nek poseben kolektivni ponos rudarjev, ki je za vedno obstal in zaznamoval dolino, ki si ga nekako čutil še pozneje, ko so preostali rudarji z nostalgijo pripovedovali o zapuščini rodov in so opravljali zunanja zapiralna dela na haldah.

To smo čutili, vzeli za svoje bolj kot nase, tudi otroci Rudarjevega. Našega naselja blokov, ki je v krpah asfalta imelo kar nekaj makadamskih površin, s katerih se je dvigal svinčeni prah in na katerih smo se kot mulci podili še v časih, ko še niso merili vsebnosti škodljivega svinca v krvi otrok. Kasneje, že v sklopu sanacijskega okoljskega programa, ki je značilnost zadnjih dveh desetletij, so v ospredje stopale vse ostrejše ekološke smernice, težnje po spoštovanju okoljskih standardov, skrb za zdravje. A svinec se naloži v kosti, dobesedno. Še bolj pa se zarine v kri, ne glede na obliko, v kateri je (pre)živel. Kot da vse težke kovine, vsi težki materiali zlahka izrisujejo značaje. Zasidrajo se vate, vzljubiš jih, navadiš se jih in vzameš za del svoje identitete, pa čeprav ni čisto tvoja neposredna, temveč nekako prenesena.

Enako je z našo fabriko na Ravnah (čeprav je v resnici ruska) in odmevi industrijskih zvokov. Vsakič, ko zven jekla zaslišim med sprehodom v parku, me doseže kot prijeten dražljaj. Kot utrip našega mesta, ki si ga vedno znova vzamem k srcu. Nekakšna tiha, neopisljiva naveza, ki ostane po vseh prestrukturiranjih.