Anekdote fabriškega plota: Črne sledi na plašču izdale "švercarko"

V zvezi s fabriškim plotom krožijo številke anekdote in zgodbe, ki bi jih lahko uporabili tudi pri vodenjih po muzeju. Od tihotapljenja alkohola do "dobave" različnih izdelkov iz železarne, kjer si je marsikdo naredil tudi kaj za domov ali prijatelje: od posod za peko, orodja, delov in podobno. Maksimiljan Večko, dolgoletni župan občine Ravne in uslužbenec železarne, pobudo za delno ohranitev za muzejske namene podpira: "Sam bi idejo podprl v vsakem primeru, ta del, ki je nasproti muzeja, bi kazalo ohraniti. Zgodb je veliko. Mošt so 'lifrali' noter, vse sorte je bilo. Nedavno sem bil na dopustu v Tomaju in Kraševci so pri Sežani naredili kar muzej na temo švercanja v Italijo," pravi. Tudi nekdanji direktor Metala Andrej Gradišnik pobudo, da se del ograje ohrani, pozdravlja.

Nabavljali hektolitre piva, po tem pa prepoved

Glede tihotapljenja alkohola muzealka dr. Karla Oder razlaga, da so po vojni v določene obrate, kot so valjarna, kovačnica in topilnica, zaradi težkih pogojev dela in vročine delavci lahko legalno prinesli pijačo, v proizvodnji pa so celo testirali, kaj bi se bolj obneslo – od mineralne vode, sodavice in drugih tekočin. Podjetje je v določenem obdobju celo nabavljalo hektolitre piva za delavce. Nato pa so se začele tudi nezgode pri delu in so alkohol prepovedali. Zelo proti pitju alkohola je bil direktor Franc Fale, ki ga je motilo, da so sprejemali poslovne goste, delavci pa so bili okajeni. Ironija je, da so nato delavce v 80. letih začeli pošiljati na zdravljenje, a vnašanja alkohola v obrate niso nikoli v popolnosti preprečili, še posebno, dokler so stale hiše Pod gradom, kjer so stanovale železarniške družine in so zaposlene oskrbovale s pijačo.

Skozi ograjo skrivaj nosila mošt

V sedemdesetih letih so denimo želeli ugotoviti, kdo prinaša pijačo v enega izmed obratov, je Odrovi zgodbo razlagal Franc Fale. Tovarniška ograja je bila na določenem mestu prehodna (tako je še danes) in prav tam so stebre premazali s terom (bitumnom). Naslednji dan so ter opazili na belem plašču ene izmed sodelavk, ki je očitno sodelavcem skrivaj prinašala mošt, in zgodba je bila razkrita.

Pravila so sicer zapisali že v začetku 50. let, a so zaznavali kršitve – tudi skakanje čez ograjo, prehajanje in podobno. Glavnega vratarja so imeli v podjetju že v prvi polovici petdesetih let, da so v letu 1954 zavarovali del tovarne z ograjo in preprečili nemoteno prehajanje, pa je leta 1955 v Koroškem Fužinarju pisal nekdanji direktor Gregor Klančnik ob poglavju v investicijah. Betonsko ograjo pa so postavili ob izgradnji valjarne v šestdesetih letih. Tega se spominja tudi Večko: "Valjarno so odprli 29. novembra 1963, plot pa so nato širili." S širitvijo tovarne so v sedemdesetih letih postavili še zgornjo vratarnico v bližini nove uprave.