Pomembno družbeno in kulturno vlogo pri razvoju šolstva je imel na Muti učitelj Ivan Knez, častni občan Občine Mute, ki je nedavno praznoval 100. rojstni dan. V letošnjem letu se je iz Pernic, kjer je bival več kot 60 let, preselil k sinu in njegovi družini. Trenutno so v hiši kar štiri generacije, najbolj Knez upošteva najmlajšo članico, dve leti staro pravnukinjo, so nam povedali družinski člani. Kljub mnogim dosežkom in bogati zapuščini še danes ostaja skromen. Nikoli se ni hvalil, stopal v ospredje, povedo njegovi najbližji. Vedno pravi: "Prilagajati se je treba". Tudi sam se je v življenju moral, nemalokrat. "Četudi si se upiral in si kaj nisi želel, so te tako dolgo preparirali, da si rekel, da, bom poskusil. To je bila neke oblike prisila. Sploh pa, če si bil član partije, si moral naloge, brez usmiljenja, opraviti," se spominja.
Po učiteljišču je kot 25-letnik, leta 1945, z dekretom prišel na Pernice. "Imel sem tudi po 60 učencev. Ker med vojno ni bilo pouka, so nato k pouku hodili tudi starejši šolarji. Nekateri namreč niso imeli niti osnovne šole, niso znali pisati, brati, vse so morali nadoknaditi. Tako otroci kot odrasli so imeli veliko zanimanje za to, da bi se nekaj naučili in pridobili," se danes spominja Knez, ki je takrat poučeval tako starejše kot otroke. Prišel je v zapuščeno šolo, kjer pripomočkov za pouk skorajda ni bilo. "Malenkosti sem potem "nafehtal" na sosednjih šolaj, nekaj na Muti, nekaj v Vuzenici. Tako sem imel vsaj nekaj materiala. Imeli smo le tablo, nič drugega," je povedal. Kmalu zatem je bil z dekretom premeščen na Ravne, kjer je postal upravnik dijaškega doma, bil je tudi komandant dveh mladinskih delovnih brigad, ki sta delali na gradbišču Gimnazije Ravne. "Začeli smo pri osnovah, najprej smo morali skopati gradbeno jamo, nato pa to zemljo odvoziti, odpeljati s samokolnicah. Imeli smo veliko delovnih akcij, na pomoč so prihajali tudi dijaki iz mariborskih gimnazij," je povedal.
Pri dijakih je bilo težje uvajati disciplino
Nato je na novi gimnaziji tudi poučeval. "Ker učiteljskega oziroma profesorskega kadra tedaj ni bilo, je direktor nove gimnazije na Ravnah dr. Franc Sušnik vse učitelje, ki so se kje pojavili, vzel na gimnazijo in takoj zadolžil. V profesorskem zboru je imel navado, da je kar s prstom pokazal, vi boste pa poučevali to. Kar ti je naložil, si moral opraviti. Imel je sposobnost, da je v vsakem človeku videl, kaj mu lahko naloži, da bo delal," se spominja Knez, ki dosti izbire pri tem, kaj bi poučeval, ni imel. Poučeval je različne predmete, vsako leto nekaj drugega, najprej pa zemljepis in zgodovino. "Moral si se znajti, da si za tisti predmet nabral snov, nato pa šel v razred in poučeval. Znanje si moral vseskozi iskati, pridobivati, saj nisi imel izobrazbe za poučevanje na srednji šoli. Nisi se mogel umakniti, bilo te je tudi sram, da bi rekel, da nisi sposoben," je povedal in dodal, da so sicer imeli na novi gimnaziji precej gradiva, Sušnik je bil namreč prej direktor klasične gimnazije v Mariboru, nato so ga prestavili na Ravne. Sušnik je bil pred tem še direktor mariborskega učiteljišča, zato sta se s Knezom poznala od prej. Okoli 30 dijakov je bilo tedaj v enem razredu, do prihoda v srednjo šolo so bili že dodobra izobraženi, zato je bilo težje uvajati disciplino: "Hitro so izvedeli, od kod si prišel in da si navaden učitelj, zato so si te privoščili. Ni bilo lahko." Ko je poučeval na gimnaziji, je Knez treniral še žensko odbojkarsko ekipo Fužinarja. "Odbojka je bila v tistem času zelo priljubljena igra z žogo. Pri športnem društvu Fužinar so se zbrali sposobni odbojkaši, tudi na nivoju Jugoslavije so dosegali visoka mesta," je dejal. Z družino je Knez bival v stanovanju za učitelje, ki so bila nad Koroško osrednjo knjižnica dr. Franca Sušnika.
Po vojni je bil interes po izobrazbi velik, poučeval je tudi po 60 učencev
Pri starših nepriljubljen, saj je otroke usmeril v gimnazije
Po dobrih petih letih se je z dekretom vrnil na podružnično šolo Pernice, kjer je deloval vse do upokojitve. "Kot učitelj sem pač gledal tudi na to, da sem bolj sposobne otroke usmerjal naprej na gimnazijo na Ravne ali v Maribor, da so lahko dobili višjo stopnjo izobrazbe. Starši razumevanja za to niso imeli, moral sem jih prepričevati, enostavno niso hoteli verjeti, da je njihov otrok sposoben, da lahko gre naprej na gimnazijo. Bilo jih je celo sram, da je njihov otrok sposoben hoditi v bolj zahtevno šolo," je povedal in priznal, da je zato postal nepriljubljen, saj je otroke spravil od doma na gimnazijo v Maribor ali Ravne, starši pa so jih želeli doma, za delovno silo. "Otroci so bili "brihtni", sami so stremeli k temu, da bi se šolali. Za delo na kmetiji pa je bil tak otrok izgubljen, saj ga doma ni bilo po cel teden," je povedal Knez, ki je kot edini učitelj otrok na Pernicah v kombiniranem pouku poučeval v dveh izmenah. Dopoldan je učil šesti, sedmi in osmi razred, popoldan ostale. Kot vodja podružnice je skrbel za vsa opravila, povezana s šolo, s pokojno ženo pa sta za otroke, ki so prihajali iz daljnih kmetij, organizirala tudi mlečno kuhinjo.
Da je vseh osem let poučeval tudi svoje štiri sinove, je povedal sin Dušan Knez, ki se spominja, kako je za razliko od ostalih učencev, ki so do šole peš hodili tudi po eno uro, sam v učilnico stopil samo skozi vrata v hiši, kjer so tudi stanovali. Prvi na vasi so kasneje imeli tudi terensko vozilo, s katerim so lahko na Pernice prevažali dobrine. Dobro so sobivali s krajani, tudi z vojaki v karavli na Pernicah, ki so Knezu večkrat postregli s pasuljem. Na Muto je Knez prišel iz Poljčan.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
