Če se dobro izučiš, si sam svoj gospod

Na Kozjaku, tik pod nekdanjo karavlo Kapunar ob meji z Avstrijo, že 25 let biva Mirko Kogelnik, domačinom znan kot strasten zbiratelj ter preučevalec kulturne dediščine in rokodelske preteklosti zgornje Dravske doline. Pripravil je že 72 razstav. Nemalo drugih veščin pa sicer obvlada 67-letnik, ki posebej rad kipari in rezbari. S starim kolarskim orodjem ročno izdeluje replike in imitacije nečk, krničk, tolkače, mlinarske zajemalke, gozdarske kuhalnice, večnamenske posode, flosarske žlice, zajemalke za začimbe, žlice za polento in druge gospodinjske pripomočke. Izdeluje tudi lesena korita za gorske studenčke. Za osmero od njih je prejel certifikat obrtne zbornice Slovenije.

Kritičen je do današnje miselnosti staršev, ki bi za svoje otroke želeli le najvišje izobrazbe, ob tem pa rokodelske poklice dojemajo kot manjvredne, celo sramotne. Da bi dokazal nasprotno, je v preteklosti za otroke po šolah priredil številne učne delavnice, na katerih jim je želel predati svoja znanja. "Že majhnemu otroku je treba predočiti, kaj je rokodelstvo. Izdelovali smo ptičje hišice, kozolčke, piščalke in druge predmete iz lesa. Prinesel sem jim zaščitno čelado, masko, rokavice, očala in jim razložil, kako se morajo zaščititi. Preizkusili so se lahko pri rezanju z žago, vrtanju z električnim vrtalnikom in bili so navdušeni. Spodbuditi sem jih hotel k opravljanju raznih poklicev, pokazati, da so tudi rokodelski poklici zanimivi in dobro plačani. Če se dobro izučiš, postaneš sam svoj gospodar," je povedal Kogelnik.

​Okoli 300 ur je namenil za delo z otroki, pripravo predavanj in razstav o zgodovini krajev Dravske doline ter o kulturni dediščini, za kar je prejel priznanje natečaja Prostovoljec leta. Z mariborsko višjo strokovno šolo je več let sodeloval pri usposabljanjih za oblikovanje lesa. Opravil je tudi strokovni preizkus za delo z dokumentarnim gradivom. Je turistični vodnik območja mestne občine Slovenj Gradec s širšo okolico Koroške, član Planinskega društva Radlje, opravil je izpit za markacista Planinske zveze Slovenije.

Fotoaparati, diplome, orodja ...

"V moji mladosti smo imeli v Radljah na voljo le dve poklicni poti, da se izučimo v tovarni Stroj ali v Gradbenem podjetju. Učitelji in starši so mi svetovali, naj, ker rad delam z lesom, grem za kolarja ali tesarja. Odločil sem se za tesarja, saj se mi niti sanjalo ni, kakšen poklic je to. Mislil sem, da bom tesal, rezljal les, a sem moral že prvi mesec odstranjevati žeblje iz starih desk. Sčasoma sem vzljubil poklic, veliko sem se naučil. Znam narediti ostrešja, okrogle stopnice, pravzaprav obvladam vsa gradbena dela. Nadaljeval sem s strokovnim izobraževanjem in postal gradbeni delovodja. Ker sem svojo poklicno pot zavozil, sem se svoje prave strasti lotil ljubiteljsko. Vseskozi sem se ukvarjal s kulturno dediščino, zgodovino, začel sem kipariti, rezbariti, risati. Zgodovino sem imel rad že od otroštva, že moj oče je zbiral dokumente," je razložil.

V svoji hiši na Šent Janžu pri Radljah, ki leži na približno tisoč metrih nadmorske višine in jo je v celoti zgradil sam, hrani na stotine predmetov, ki bi mu jih zavidali v številnih muzejskih zbirkah. Ponosen je na svojo zbirko starinskih fotoaparatov, ki jih je vse pridobil na območju Radelj. Njegova največja zbirka so mojstrske, pomočniške in pomagalske diplome. Gre za diplome iz obdobja Avstro-Ogrske, Kraljevine SHS, Kraljevine Jugoslavije in Federativne ljudske republike Jugoslavije. "Vsak mojster je imel diplomo izobešeno na steni svoje delavnice ali pisarne, saj je s tem dokazoval, da je res izučen za svojo obrt," je razložil in nam pokazal nekaj umetniško oblikovanih diplom čevljarjev, kovačev, tesarjev, zlatarjev ... Poleg dokumentacije ima zbrana tudi orodja, s katerim so rokodelci opravljali svoje dejavnosti. Hrani domovinske listine iz SHS, delavske bukvice iz Avstro-Ogrske in Kraljevine SHS, delavske knjige iz Jugoslavije. Ima tudi izkaze o šolskem napredku, iz katerih je kot zanimivost izpostavil zapis, da učenci v šolo ne smejo hoditi z gnusnimi boleznimi in živalmi (ušmi).

V poletnem času večinoma hodi po terenu in raziskuje - minulo poletje je na Pohorju raziskoval zapuščen kamnolom peščenca in tam našel nekaj starodavnega orodja -, v zimskem času pa je več v delavnici. "Trenutno sem v osami. Prej, ko sem stanoval v dolini, je moje delo številne motilo. Rekli so, da kar naprej nekaj tolčem. Zdaj sem v hribih, sosedje so oddaljeni štiri kilometre. Spim le po nekaj ur na noč, včasih vstanem ob enih zjutraj in grem v delavnico, prebiram stare knjige oziroma arhiv," je povedal.

Obmejni turizem ni izkoriščen

Posebej ga vznemirja uničevanje kulturne dediščine. Nemalo je takšnih primerov, ki jih ima skrbno zabeležene. Opisal nam je primer, ko so v Radljah, v tako imenovanem Podhausu, kjer je bila pred prvo svetovno vojno rdeča hiša, odstranili star omet - poslikave golih žensk v naravni velikosti in ljudi v narodnih nošah. "Po mnenju akademskega slikarja Karla Pečka (1920-2016) je to poslikal Friderik Jerina (1906-1996) - njegovih nekaj del hranijo v muzeju na Muti in v župnišču v Vuhredu. Ko sem slišal, da razbijajo hodnik, sem skušal posredovati, da bi jih zaščitili, a preden smo ukrepali, so že vse uničili," nam je povedal.

​Lani so pri spravilu lesa z vrha Kapunarja uničili okrogli temelj vojaške opazovalnice z izklesano letnico 1937, ki so ga že vnesli na seznam projekta Biseri naše kulturne krajine. "Nekdanjo karavlo in opazovalnico bi morali bolje izkoristiti. Škoda, da se pri nas ne zavedamo, kako pomemben je obmejni turizem," razmišlja o območju, ki je domačinom zgodovinsko precej neznano, saj je bilo od leta 1922 do 1991 zaprto. Na tem območju je domnevno ena od najstarejših romarskih poti v Evropi, domačini jo imenujejo nemška pot k cerkvi svetega Janeza Nepomuka. Pot vodi tudi mimo stoletja starega studenčka ("srebrnega studenca"), ki naj bi imel zdravilno moč. Kapunar je priljubljena točka planincev in pohodnikov, mimo potekajo kar tri planinske poti, med njimi je tudi avstrijska kolesarka pot.