Čevlje so kmetje Jožefu Levovniku plačali tudi s kravo ali volom

V središču Slovenj Gradca, kjer je bila dolga desetletja čevljarska delavnica, ne diši več po lepilu, usnju in drugih materialih. Tudi tolčenje ne odmeva več, prav tako ni slišati šivalnega stroja. So pa mimoidoči vseeno opazili, da se tam nekaj dogaja. Koroški pokrajinski muzej je v čevljarski delavnici, kjer je slovenjgraška legenda Jožef Levovnik čevljarsko obrt opravljal kar okoli 70 let, pred njim oziroma z njim pa tudi že njegov oče, uredil muzejsko zbirko.

Osem ur za par čevljev

"Zaradi epidemije dela še nismo povsem končali. Sta pa že urejena sprejemni prostor in delavnica, na ogled so orodja in stroji, ki jih je uporabljal pri delu. Precej je tudi čevljev, ki so jih ljudje prinesli v popravilo, pa jih potem niso prišli iskat. V prostoru, kjer sta bila kuhinja in skladišče, pa bomo uredili manjši razstavni prostor. Na ogled bomo postavili še drug del njegovega življenja, ljubezen do športa, zlasti rokometa in smučanja. Čevljar Jožef, poznan tudi kot Pepi, je bil velik športni zanesenjak in za delovanje na športnem področju je prejel številne pokale in diplome. Slovenjgraška občina mu je podelila tudi Železnikarjevo nagrado za življenjsko delo v športu," spomni etnologinja Brigita Rajšter iz KPM. Kot še pojasni, je to izjemna zbirka in prva obrtna delavnica v zbirki stalnih razstav KPM.

Pri Levovnikovih so se s čevljarstvom ukvarjale tri generacije. Sprva so živeli v Dovžah, med prvo svetovno vojno pa so se preselili v Slovenj Gradec, kjer je imel Jožefov oče naprej dve delavnici, v Meškovi in Cankarjevi ulici. Leta 1925, ko se je rodil Jožef (umrl je leta 2012), so na licitaciji kupili hišo v Šolski ulici, blizu Rotenturna, in tja preselili obe delavnici.

V njej je živela čevljarska družina s štirimi otroki ter pomočniki. "Do 14 so jih imeli. Vsi so živeli v hiši kot velika družina. Delalo se je med ponedeljkom in soboto od jutra do večera, prosti so bili le ob nedeljah, pa še to ne zmeraj, saj so kmetje po maši prišli iskat čevlje," razlaga Rajšterjeva.

Več kot 200 pomočnikov se je pri Levovnikovih izučilo čevljarske obrti. Nekateri so pri njih živeli krajši čas, drugi desetletje in več. Vsak pomočnik je imel tudi svojega vajenca, ki mu je služil, hodil po cigarete, mu stregel in se pri njem učil. Vsak je zjutraj dobil svoje delo, mojster je zvečer čevlje pregledal ne glede na to, ali jih je delal pomočnik ali vajenec. Če je bil izdelek slab, ga je moral popraviti, dela pa ni dobil plačanega.

Izdelovali so različne čevlje - ženske, moške in tudi otroške, za gozdarje z zaščitno kapico, ki so jih tudi patentirali, priložnostno tudi čevlje za smučanje, drsanje in drugo. Kadar je mojster, to je bil njegov oče, videl, da jim manjka novih znanj, je objavil razpis za nove pomočnike in potem so prišli in jih je tudi kar takoj preizkusil, ali znajo delati nove modele, tudi na primer opanke s pasovi. Za izdelavo para moških čevljev je čevljar oziroma pomočnik potreboval okoli deset ur, za par ženskih čevljev dve uri manj. Nekoliko več dela je bilo s pancarji in škornji, a so te tudi dražje prodali. Stali so od 450 do 500 dinarjev. Prvi par pancarjev po vzorcu francoske smučarske reprezentance je Levovnik naredil za znanega slovenskega gledališkega igralca in njihovega takratnega soseda Iva Bana.

Levovniki so bili znana in cenjena usnjarska družina, imeli so do 1700 strank, ki so pri njih naročale čevlje. Najboljše stranke so bile nune, usmiljene sestre. Sicer pa je včasih vsak imel toliko parov čevljev, kot si jih je lahko privoščil. Premožnejši meščani so jih naročali večkrat letno, pri revnejših družinah je ene otroške čevlje nosilo več otrok. Včasih so dali čevlje tudi na kredit, za plačilo so sprejemali domače pridelke, kot so mošt, koline, tudi s kravo ali volom so jih kmetje plačali ob koncu leta.

Prednost čevljev po meri

Vsak par čevljev je bil narejen po meri in so se nogi popolnoma prilegali, niso bili ne preozki ne prenizki. Narejeni so bili iz usnja, saj je bila v Slovenj Gradcu takrat zelo razvita usnjarska industrija. V najboljših časih je bilo v mestu 19 čevljarskih delavnic in tri tovarne usnja. Gospodarska kriza v 30-ih letih prejšnjega stoletja je povzročila, da se je njihovo število precej zmanjšalo, posel pa je čevljarjem upadel tudi zaradi odprtja Rojnikove trgovine Bata. "Po letu 1956 z nacionalizacijo v delavnici ni smelo delati več kot pet pomočnikov, zato so morali pomočniki od hiše, posledično so zmanjšali proizvodnjo novih čevljev," pove čevljarjev sin Tomo Levovnik, sicer znan športni delavec - bil je smučar, rokometaš, tudi trener ženske državne reprezentance v alpskem smučanju, ki je veselje do športa podedoval po očetu. "Čevljarji so cele dneve sedeli na stolu, zato so se v soboto popoldan in nedeljo rekreirali. Hodili smo na družinske izlete na Pohorje, oče je tekmoval tudi v alpskem smučanju, odbojki, atletiki, bil je prvi predsednik rokometne sekcije ter pobudnik in soustanovitelj Odbojkarskega kluba Slovenj Gradec," pove Tomo Levovnik.

Jožef Levovnik se je čevljarske obrti izučil pri svojem očetu, v delavnici je začel delati pri 14 letih. Prevzel jo je leta 1970 in v njej delal tudi po upokojitvi v letu 1985. Še v času, ko je bival v slovenjgraški enoti koroškega doma starostnikov, ga je hišnik Mirko Lenart skoraj vsak dan po zajtrku odpeljal v delavnico in ga šel iskat za kosilo. Večkrat ga je moral (po)čakati, da je dokončal popravilo čevljev, saj je vedno želel pravočasno izpolniti, kar je stranki obljubil.

Tako Tomo Levovnik kot njegov pokojni oče sta si želela, da bi Levovnikovo hišo odkupila občina in v njej uredila obrtno-rokodelski muzej, dodatne prostore bi dobila tudi KPM in Koroška galerija likovnih umetnosti. Prejšnja občinska oblast za to ni kazala interesa, zato so jo Levovniki prodali zasebniku, ki je v njej uredil stanovanja. Tomo je vesel, da ima novi lastnik posluh in je prostore nekdanje čevljarske delavnice v pritličju stavbe dal v najem občini, zdaj pa jih upravlja KPM.