Drava povezana z ljudmi in odnosi med njimi, pa tudi s kulturo

Logično nadaljevanje dela in rasti umetnice Mojce Kamnik, ki pri svojem delu skrbi za ohranjanje kulturne in naravne dediščine, je intermedijski projekt Je na Dravci mhlica, ki ga je že predstavila v kapelici Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika. Idejo za projekt je v Mariboru živeča Korošica, samozaposlena v kulturi kot interpretatorka kulturne dediščine, pevka, inštrumentalistka in dirigentka gradila dalj časa.

"Vožnje iz Koroške v Maribor vedno spremlja Drava, nikoli te ne pusti ravnodušnega. Odnos do vode, njeno pomanjkanje, onesnaženost pa je zadnja leta precej aktualna tema, o kateri sem ogromno razmišljala. Inspiriral in hkrati jezil me je naš odnos do vode, ker nas voda gradi, nujno jo potrebujemo za lastni in za družbeni obstoj, ampak se do nje obnašamo, kot da je naša zadnja briga. Zdi se mi pomembno, da spremenimo odnos do nje, da se zavedamo, kaj je šlo narobe v zgodovini in kaj lahko zdaj spremenimo na bolje," nam je povedala.

Skrbno dodelan performans, plod večmesečnega projekta, intimno nagovarja gledalca, ki se mora, tako kot v življenju, odločiti, čemu bo posvetil pozornost - v tem primeru dvema videoprojekcijama oziroma zbranim ljudskim pesmim, prirejenim in reharmoniziranim ter stkanim z avtorsko glasbo zasedbe Hedera Vento. To je znan trio z avtorsko glasbo, ki ga poleg Kamnikove z violino sestavljata še violinistka Urša Lorber in kitarist Aljaž Lipuš.

Slednja sta pri projektu poskrbela še za snemanje, urejanje in montažo zvočnih in vizualnih krajin, za izvedbo videoprojekcije so zaslužni člani ekipe Spektakularnost glasbe. Tako zasedba kot uvodni glasbeni pozdrav gostov Dravograjskega seksteta pod vodstvom Kamnikove sta gledalcem ostala skrita, tokrat so jim lahko le prisluhnili. A njihova glasbena prisotnost je bila zato še bolj mogočna. Projekt je financiralo ministrstvo za kulturo, podprla pa ga je tudi Občina Ravne na Koroškem. Nastajal je v koprodukciji z Umetniškim klubom 101.

Kapelico povezali s projektom

Bistvo projekta so koroške ljudske pesmi z ljubezensko tematiko, v katerih se reka Drava pojavlja kot točka (pre)loma ali le simbolizira in povzema splošni linearni tok obstoja. Zbrane pesmi so razdeljene v štiri tematske sklope (ideal, premoč, preveč in retrospektiva). Glasbene kompozicije dopolnjujejo zvočne krajine reke Drave in imaginarna glasbena zvočna krajina. Performans vizualizirata dve videoprojekciji - prva skozi izbrane vizualne kompozicije prikazuje reko Dravo v njeni veličini, njene tokove, globine in plitvine, življenje, mostove in hidroelektrarne, druga pa z barvami in stanji simbolizira nivoje odnosov. Slednja prikazuje igralca - Lovro Zafred in Gregor Podričnik le z mimiko in subtilnimi akcijami izražata intimo odnosa in zgodbe zbranih ljudskih pesmi. Simbolizirata večna spremljevalca Drave, dva bregova, in povzemata zgodbe, ki jim je Drava že bila priča in jim v prihodnosti še bo.

Jasna izbira za performans je bila kapelica, javnosti manj znan del knjižnice in hkrati del Koroškega pokrajinskega muzeja, v katerem so razstavljene kamnite skulpture iz rimskih časov, ki so jih pridobili iz reke Meže. Ta historičnost se lepo povezuje s projektom, nam je povedala Kamnikova, obenem pa gre za intimen prostor, ki glasbenikom omogoča dobro akustiko, ustvarjanje "mokrega zvoka", ki sovpada s srčiko projekta - reko Dravo. Tu so še obokane stene, ki projekciji dajo posebno globino in poudarijo gibanje reke. Projekt tako preko različnih umetniških praks (vizualne, glasbene, zvočne - intermedijske) zajema in prikazuje kulturno in naravno dediščino, ekosisteme ob Dravi in vpliv človeka na okolje ob njej ter subtilno kritizira človekov odnos do sveta, ki ga obkroža.

Neizprosna, a spoštovanja vredna

Posamezni sklopi vsebinsko zaobjemajo več kot sto ljubezenskih ljudskih pesmi, med katerimi so dialektične razlike, vsebina ali sporočila pesmi pa se v kontekstih srečajo. Projekt Je na Dravci mhlica brez sodobnega vokabularja predstavlja ljubezen do soljudi, med ljudmi, do narave in obstoja, življenja in dela. Je refleksija našega odnosa z vodo in do vode.

Čeprav se zdi, da Drava le apatično teče mimo nas, je ustvarila ideal za številne vrste in civilizacije. Zaradi njene zibelke smo se lahko opolnomočili. "Sama sicer nisem odraščala ob Dravi, a zdaj v Mariboru živim ob njej. Vedno mi je bila grozna, strašna, sploh ko so nas strašili z nevarnostjo dravskih vrtincev. Spominjam se je kot umazane, velike, neizprosne reke, a na neki točki sem do nje vzgojila veliko spoštovanje, ko sem spoznala, kaj vse je oblikovala in na koliko življenj(a) je vplivala. Mi pa smo jo izrabili, onesnažili, zasužnjili, ji prerezali tok in uničili življenjske habitate ob in v njej," je avtorica še povedala o Dravi.