Gregor Grosman
Kaj natančno jih čaka, niso vedeli, vedeli so le, da Korošci še zmeraj potrebujejo njihovo pomoč. To je bilo dovolj, da se je tokrat kakšnih 130 prostovoljnih gasilcev iz mariborske gasilske regije v četrtek odpravilo na Koroško. Že drugič ta teden. "Ima kdo morda prostor za dva petdesetlitrska soda razkužila?" je še tik pred odhodom spraševal Dušan Mikl, koordinator izvoza, zbrane gasilce, ki so imeli v prikolicah že naložene samokolnice, lopate, metle, črpalke in agregate. Vse, kar bi utegnili potrebovati.
S prižganimi modrimi lučmi je kolona približno 40 vozil ob šestih krenila iz Maribora in po dobrih dveh, del nje celo po treh urah vožnje prispela na cilj: v odrezano Mežico in opustošeno Črno na Koroškem. Del poti so morale težke cisterne prevoziti po ozkih gozdnih cestah, na jasi je konvoj prestrašil srni, ki sta odskakljali čez travnik proti gozdu, od koder sta nas od daleč opazovali. Med vožnjo in ob prispetju na poškodovana območja so ljudje gasilce pozdravljali, jim mahali, starejši gospod je pred vsakim vozilom z glave snel klobuk in se jim poklonil. Na veliko ograjah so bili transparenti z napisom hvala in narisanimi srčki.
Potok je spodkopal most do hiše
Gasilec PGD Šentilj Andrej Kmetič je s 25 gasilci Gasilske zveze Slovenske gorice v Mežici imel največ dela pri Antonu Tuksarju, ki z družino že več dni ne sme spati v svoji hiši v naselju Spodnji Breg, ker je prenevarno. Nad hišo se je že utrgal plaz, ki mu je porušil prazen hlev in nadstrešnico, pod katero je stal sedaj uničen osebni avtomobil, in vrsta orodja, do katerega ne more priti. "Prenočiti ni varno. Samo čez dan smo lahko tukaj, da kaj očistimo. To je vse, kar lahko naredimo." Most do dvorišča je spodkopal potok, pritok Meže, in dokler ne bo utrjen, preko njega ne more zapeljati noben gradbeni stroj, s katerim bi lahko odstranili več kot meter visoko gmoto zemlje, skal in polomljenih dreves.
Gasilci so najprej uredili odvod vode, nato previdno odkrili streho podrte nadstrešnice. "Pri intervencijah vedno pazimo, da povzročamo najmanjšo možno škodo in česa še dodatno ne uničimo," pove Kmetič, ki potrdi, da mora biti prostovoljni gasilec človek mnogih poklicev. Že drugič je bil na Koroškem Janez Weingartner iz PGD Šentilj, če bo treba pomagati tretjič, pride spet, pravi. Takoj po prihodu na lokacijo je prijel za lopato, pomagal prenašati les, odkrivati streho. "Proti naravi ne moremo nič. Grozno je," pravi mladi gasilec, nevajen takšnega opustošenja.
"Hvala gasilcem, ki so prišli na pomoč," je bil dodatnih rok vesel Tuksar, ki sam tega ne bi mogel počistiti. Njegov načrt: sanirati most, izprazniti dvorišče, ga spraviti v prvotno stanje, kolikor se bo dalo. Nabaviti novi avto. Sedaj si je na hitro kupil rabljenega, za 500 evrov, da je mobilen. Medtem ko v Mežici pitne vode ni, imajo na Bregu lastno zajetje in to vodo pije zadnjih nekaj dni. "Ne vem, koliko je oporečna. Pijem jo in nisem imel še nobenih težav."
"Nabij mu na 40 barov"
Po torkovem garanju v Črni sta Aljaž Andric in Matjaž Pišek iz PGD Razvanje tokrat dobila nekoliko lažjo nalogo. Svojo cisterno sta parkirala pred mežiškim gasilskim domom in iz nje točila pitno vodo prebivalcem. Marija in Rudi Grauf sta jo to jutro prva potrebovala. "Iz pipe sicer čista priteče, kaj je pa not, pa ne vemo. Vsak dan prideva sem po vodo, da jo imava za uživanje in kuhanje." S seboj sta imela trilitrsko in dve plastenki po liter in pol, kar jima zadostuje za dnevne potrebe. Gasilca pojasnita, da sta pripeljala 7000 litrov čiste vode, ljudje so za pomoč več kot hvaležni. "Prinesejo kavo. Že tako imajo malo, pa še vseeno ponudijo tisto, kar imajo."
Z Luko Mernikom iz PGD Maribor - Pobrežje smo se pogovarjali po končanem spiranju naplavin z ene izmed ulic. Sicer opravlja počitniško delo, a si je lahko vzel v torek in četrtek prosto za pomoč prizadetim na terenu. "V Črni je bilo v torek več mulja, bolj grozljivo, apokaliptično," se spominja. Med pogovorom nas preleti helikopter in preglasi njegov glas. Če ne bi sprali cest, bi se lahko mulj prenašal po vsej vasi, razlaga in pri kolegu preverja stanje vode v cisterni. "Še četrtino je imamo." Spira naprej in presliši šalo starejšega kolega: "Daj, nabij mu na 40 barov, da ga malo začne metati." Med škropljenjem umaže otroški tricikel in si spet prisluži opazko seniorja: "Kolo operi!" "Ga boš ti držal," mu šalo vrne Mernik.
Ker v Mežici voda ni pitna, z njo ne bi mogli napolniti cisterne. Prav tako je ne bi smeli črpati iz reke Meže. Če bi dali takšno vodo v cisterno, bi jo morali pred vnovičnim prevozom čiste pitne vode temeljito očistiti in pregledati.
Zelenica je postala peskovnik
Ivan Lipovc iz PGD Mežica je štiri dni "ujet" v Prevaljah reševal druge, šele v četrtek se je lahko posvetil domači škodi. V bližini svojega doma nam je pokazal nosilce, na katerih je pred poplavami stal leseni Orešnikov most. Voda ga je odnesla, polovica mostu pa je pristala na travniku. Ki to več ni. Zelenica je postala peskovnik, mulj je prekril cesto, tudi igral ni več. Štajerski gasilci so enemu izmed njegovih sosedov spontano priskočili na pomoč potisniti vozilo s ceste. Ko je povedal, da ga namerava odpeljati na odpad, se je brž našel bližnji sosed, da mu ga odkupi. "Biznis na parkirišču," se je pošalil eden izmed gasilcev.
Gasilke pri delu niso prav nič zaostajale za kolegi. Valentina Ščap, sveža članica PGD Brezje, je na vsak način želela pomagati. "Gre za težke čase za te ljudi. Želela sem si priti pomagati. Delo imam tako prilagojeno, da nisem imela težav se dogovoriti glede službe. Dobiti prost dan ni bil problem." Pozno popoldne so njene noge že bile težke, prav tako je bila težja in težja vsaka naslednja samokolnica mulja, ki jo je pripeljala iz notranjosti proizvodne hale podjetja Tab. "Delamo, delamo, a še kar ni konec." Veliko fotografij in video poročanj je videla v zadnjih dneh, a takšnega stanja ni pričakovala, pravi. "Ko prideš sem je zgodba čisto drugačna. Res je hudo." Skoraj desetletje je članica PGD Malečnik Špela Čerček. Na Koroško je prišla, ker si vsak zasluži pomoč. "Tudi sami jo bomo morda kdaj potrebovali," razmišlja. Gasilka popoldne ni kazala prav nobene utrujenosti, drugo za drugo je vozila polne kosilnice nesnage iz tovarne. Tako zagnano je delala, da je preslišala klic kolegov: "Ob pol petih bo pri vhodu hladno pivo."
Zdravilno blato
Koordinator za Mariborčane v mežiškim delu Tadej Pišek, poveljnik PGD Razvanje, se je zelo zanašal na usmerjanje domačinov. Tako za vodenje do cilja po stranskih poteh, kot tudi pri identificiranju tistih lokacij, ki so najbolj potrebne njihove pomoči. "Žalostno je, da nekateri služimo z nesrečo drugih," pa je razmišljal mlajši gasilec. Samostojni podjetnik polaga talne obloge, da se je lahko udeležil torkove in četrtkove akcije, pa je moral ostale dneve garati od jutra do večera. Dodal je: "Dogovorjenim strankam ne moreš odpovedati. Če pa ne bi prišel na pomoč, bi me to vsaj dva tedna grizlo."
Aleš Ciringer iz Javne gasilske službe Maribor opaža, da je stanje vsak dan boljše. "V torek je bilo zagotovo več vode, ki jo je bilo treba izčrpati iz objektov. Zdaj te vode ni več toliko, tudi naplavine so iz stanovanjskih objektov v večini že odstranili. Ostajajo pa ti večji objekti, kot je proizvodna hala Tab. Tukaj je še ogromno dela. Z mehanizacijo se ne da priti med stroje, potrebna je samo fizična moč."
Med popoldansko pavzo smo gasilke skušali prepričati v zdravilno vrednost blata, a šali niso nasedle. Zanimalo nas je tudi, ali je po radijski zvezi morda že zjutraj padla kakšna gasilska šala? Dušan Mikl nasmejan pove, da se po navadi sprostijo šele na poti domov. Tako so v torek pomotoma odpeljali prazen lonec drugemu društvu, kjer so ga mrzlično iskali. Kljub katastrofalnim razmeram pa so otroci pokazali tudi na žarek upanja za normalizacijo razmer. Tam, kjer deroča voda ni odnesla ali poškodovala igral, se je mladina sproščeno družila, helikopterska dostava pa je bila atrakcija za staro in mlado.
