Tomaž Ranc
S 47 leti ste druga po stažu najstarejša članica, pevka ansambla, ki je dobil razstavo za dragocen prispevek k nesnovni kulturni dediščini v Koroškem pokrajinskem muzeju. 65 let Štirih kovačev z neverjetno bero diskografije, 46 ploščami, tisoče koncerti, veselicami ... je res dolga doba. Razstavi bo sledil nedeljski koncert. Kaj vam to pomeni?
"Razstava nam vsem veliko pomeni, naj ljudje vidijo, kaj smo ustvarili v teh dolgih desetletjih. Muzej je razstavo prijazno postavil do konca leta. Srčno upamo, da se bo našel nekdo, ki bo rekel - tu bo pa njeno stalno mesto. Vem, da so težave s prostorom, ampak mislim, da je v Evropi zelo malo ansamblov ali pa sploh ni ansambla, ki bi tako dolgo igral skupaj."
Cilj torej še ni dosežen, je pa to prvi pomembni korak? Tudi Adi Smolar ima v mestu svoj muzejček ...
"To je prvi korak in še vedno upava, da bo razstava nekoč nekje stalna."
Seveda je za glasbenika največja nagrada, pa tu ne štejem vaših številnih priznanj, tudi mednarodnih, da je živa njegova glasba. Kako večna je vaša kot del narodove identitete?
"Zelo močno je usidrana med ljudmi po Sloveniji. Kot se Gorenjci ponašajo z Avsenikom in Dolenjci s Slakom, vidim, da smo Korošci ponosni na to, da so od tod Štirje kovači in da so dali svoj pečat narodno-zabavni glasbi. Vedeti morate, da je leta 1954 v Sloveniji ta glasba bila šele v povojih, se je šele razvijala, verjamem, da smo tudi mi prispevali k njenemu razvoju."
Strokovnjaki so vašo pesem Kam le čas beži, kam se ti mudi ... razglasili za vižo stoletja. Pa vizionarska je, ker ljudje pa zmeraj bolj divjamo - kako potegniti ročno zavoro?
"Vse bolj hitimo. Midva z možem Francem, vodjo ansambla in avtorjem vseh teh pesmi, praviva, upočasnite življenje, pa tudi lepše odnose in manire pogrešava. Danes je sicer super, fajn, nisva taka, da bi govorila, kako je bilo včasih boljše, so se pa izgubile vrednote medčloveških odnosov. Tukaj na podeželju še imamo zelo dobre sosede, gremo na travnik, pokramljamo, pomagamo, spijemo mošt. Stiki, dobri odnosi med sosedi, že to je zelo zelo veliko."
Kaj čutite te vzporedne svetove, ko ljudje znotraj zidov komunicirajo z nekom, ki je za nekim drugim zidom, namesto da bi osebno začutili človeka po vonju, ravnanju, tistem, kar dela človeka človeka ...
"Točno to pogrešamo, tega je danes res manj. To moramo vrniti."
Ogromno članov se vas je zvrstilo, ob vaju je kar 29 let ritem kitarist in vokalist Jože Sedar, po 28 let pa baritonist in bas kitarist Zdenko Zdovc ter vokalist Srečko Sedar ... Morali ste bili zelo kompatibilni, da tako dolgo skupaj nastopate - kaj je to, močna kemija, vrednote, odnos do sveta?
"Imeli smo to srečo, da imamo vodjo, ki se zna postaviti v vlogo vseh prisotnih muzikantov. Franc reče, vedno moraš razumeti, kdaj tudi kaj povedati ali pogoltniti, prekrmaril in 'prefural' je zelo dobro, ker smo res zelo različni. Smo dobri prijatelji, veliko pa k temu prispevajo tudi ženske. Večkrat se dobimo z ženami, gremo na izlet, piknik, gojimo prijateljske odnose, sicer ne bi mogli funkcionirati. To je umetnost vodenja."
Na turnejah ste nastopali čez lužo prvič že daljnega leta 1960, pa po Evropi ... Koliko nastopov je bilo skupaj doma in na tujem?
"Nismo prešteli, Evropa, Japonska, Kanada, ZDA, profesionalci za založbo pa nikoli nismo hoteli biti, pa so nam to ponujali. Franc ima preveč rad svojo deželo in publiko v Sloveniji."
Smolar mi je zadnjič rekel, da je v glasbi vse več fušarjev, ki se promovirajo. Kako pa je v narodno-zabavni glasbi, vas kaj bolijo ušesa ob spakovanjih?
"Hja, včasih lahko vidiš deset ansamblov, pa ne veš, kdo je kdo. Mnogi so polni sami sebe in mislijo, da so odkrili narodno-zabavno glasbo, haha, nekateri pa imajo svojo prepoznavno pot. Franc je ob Kovačih pomagal kakim 25 ansamblom, nikdar ni bil sebičen, svoje znanje vedno deli."
