(INTERVJU) Andrej Gradišnik: Na vrh sveta (s)plezal s pismom in mislijo na Grego Lačna

Prvič v karieri ste se na odpravo podali sami. Zakaj takšna odločitev?

"To je cilj, za katerega težko najdeš človeka, ki bo fizično dovolj pripravljen, motiviran, pa tudi finančno gre za relativno visoke stroške. Prvič se je zgodilo, da nisem imel ekipe, zato sem se odločil, da grem sam. Sicer pa sem praviloma res hodil z vsaj še enim oziroma s celo odpravo."

Je bilo težko iti od doma? Tudi ob zavedanju, na kako nevaren podvig se odpravljate - letošnje leto je najbolj smrtonosno v zgodovini Everesta.

"Po pravici povedano, niti ne. Vse življenje sem hodil na odprave, bil sem že v Himalaji. A sem se šele tam začel zavedati, da je Everest res toliko višji, toliko bolj nevaren kot drugi hribi. Še bolj pa se tega zavedam zdaj, ko sem prišel domov. Hrib sem doživel kot veliko bolj resnega, kot sem si predstavljal. Na osemtisočaku sem bil že prej, tehnično sem ocenjeval, da Everest ni tako zelo zahteven. Gotovo sem tja odšel z lažjo vestjo in boljšim občutkom, kot pa sem ga imel, ko sem prišel nazaj. Ko si na odpravi sam, se bolj povežeš z drugimi alpinisti, kot bi se sicer. Me je kar prizadelo, ko sta dva iz naše sredine kakšnih 20 ljudi umrla, no eden je umrl, drugi je pogrešan, ampak to je tam praktično isto."

Vaš tempo je bil oster. Kam se vam je tako mudilo?

"Moj karakter je tak, da se stvari ne lotevam površno. Tako fizično kot psihično sem zelo dobro pripravljen. Zelo sem bil fokusiran, imel sem željo iti na vrh brez pomoči kisika. To je bil glavni vzrok, da sem hitel. Zavedal sem se, da potrebujem daljši cikel priprave, aklimatizacije, kot če bi šel s kisikom. Ko si v družbi ljudi, ki gredo s kisikom, oni pravzaprav ne potrebujejo toliko in kar naenkrat si pod časovnim pritiskom. Zelo sem hitel, da bi pridobil na kakšni aklimatizacijski rotaciji."

Tam imajo običaj, da morajo posvetiti plezalce

Zakaj so te rotacije tako pomembne?

"Več ko jih narediš, bolj si prilagojen na višino. Večina ljudi naredi eno in potem gredo počivat, po možnosti celo nižje od baze, kjer je boljša regeneracija. Sam sem imel željo narediti tri rotacije, na koncu sem naredil dve. Sistem je velik in se mu moraš prilagajati. Na začetku smo izgubili devet dni, preden sem sploh prvič šel na hrib. Tam imajo običaj, da morajo posvetiti plezalce in večini se ni mudilo. Na začetku je potem bil tempo dober, nato se je upočasnilo. Štirikrat sem spal na višini 6500 metrov, ampak to je prenizko. Zato sem nazadnje vzpon na vrh od višine 8000 metrov naprej opravil s pomočjo kisika. A sem ga imel na nizkem pretoku. Ocenil sem, da je bila aklimatizacija, ki sem jo imel premalo."

Koliko se velja zanesti na vremensko napoved?

"Napovedi smo spremljali iz več različnih postaj in skušali izluščiti pravo. Moram reči, da so kar držale. Normalno, da v mesecu in pol ni bilo vedno lepo, ampak generalno je bilo kar stabilno, čeprav relativno hladno. Kar je nekoliko manj ugodno, sploh za sam vrh. Ko smo bili lani na Manasluju, je potegnil monsun, v bazi je cel mesec deževalo, v hribih pa snežilo. Tukaj je bilo bolj stabilno, a mrzlo. Vse, kar je bilo ponoči v šotoru, govoriva o baznem taboru, je do jutra zamrznilo."

O kakšnih temperaturah se pogovarjava?

"Mi smo spremljali predvsem dogajanje na vrhu in čakali na tako imenovano vremensko okno. Statistično gledano je najboljše obdobje v drugi polovici maja. Temperature na vrhu so se ves čas vrtele med minus 35 in minus 30 stopinj Celzija. Poleg teh temperatur je bil še veter, na moj summit day (dan, ko je osvojil vrh, op. p.) je bil relativno neprijazen, od višine 8400 metrov naprej je zelo pihalo. Na vrhu je bilo sicer sončno, a pasje mrzlo."

Na vrhu ni bilo evforije

Na kaj ste pomislili, ko ste stopili na vrh sveta?

"Po pravici povedano, na vrhu ni bilo evforije, kot bi si človek predstavljal in želel. Vedel sem, čutil, da me čaka zahteven sestop. Seveda zadovoljstvo, olajšanje, končno sem na vrhu, to je bilo. In par fotk. Teh je z vrha bolj malo, bilo je zelo mrzlo, težko je bilo fotografirati. Ko sem prosil šerpo, da me fotografira, sem videl, da ima že čisto trde roke, zato sem rekel, da je dovolj. Ko fotografiraš, moraš dati debele rokavice dol in ni fajn za prste. Zelo težko jih ogreješ nazaj. Takrat sem že vedel, da bo sestop zelo naporen. Pri vzponu sem imel težave s kisikovo masko, prvič v življenju sem jo uporabljal, izkazalo se je, da mi je bila nekoliko prevelika in je slabo tesnila. Kar že ponoči ni bilo fajn (iz tabora 4 na slabih 8000 metrih nadmorske višine je proti vrhu krenil ob 21. uri, op. p.), ko pa se je naredil dan, sem si na glavo dal sončna očala. Te so zaradi zraka, ki je uhajal mimo, takoj zamrznila. Potem se še nekaj poskušal s smučarskimi očali, kjer je prišlo do okvare paščka. Na vrh sem pravzaprav stopil brez očal, kar je z zamikom imelo posledico, da sem imel težave z vidom in je bil sestop veliko bolj naporen. Utrpel sem snežno slepoto."

Je bil sestop potem res tako zahteven, kot ste predvidevali?

"Pri vzponu težav z mrazom nisem imel. Bilo je mrzlo, a v rokavicah sem imel kemične grelce, tako da so bile roke na toplem. Pri sestopu, kjer sem imel težave z vidom, je bilo veliko spuščanja po vrvi, abzajlanja. Slabo sem videl vozle, začel sem dajati dol rokavico, vozle delal na pamet, saj jih imaš v prstih. Če imaš na rokah rokavice, si moraš pomagati z očmi, jaz pa tega nisem mogel. Posledično sem dobil rahle omrzline, ta teden sem še vsak dan hodil v UKC Ljubljana v komoro, a sem jo očitno dobro odnesel in ne bo trajnih posledic. Kar se tiče snežne slepote, sem bil na pregledu pri okulistu in tudi ne bo trajnih posledic. Snežna slepota se praviloma sama pozdravi po nekaj dneh. Temen prostor in kapljice, to je to. Oči so dobre, za dva prsta na roki bo še nekaj časa trajalo, a ozebline so površinske. Ko ne vidiš, kot bi si želel, gre vse skupaj počasi, stop za stopom. Dol sem prišel bolj utrujen, kot bi sicer, ko vmes kje pohitiš, se malo 'poruzlaš'. Iz baze sem nato s helikopterjem poletel v Katmandu (glavno mesto Nepala, op. p.), tudi domov sem prišel nekoliko prej, saj sem pohitel. Dober prijatelj, alpinist dr. Jurij Gorjanc me je vseskozi spremljal. Ko je slišal, kaj se je zgodilo, sva se hitro povezala. Povezal se je tudi z zdravniki v kliničnem centru v Katmanduju, tako da je hitro prišlo do oskrbe, in kar je najbolj pomembno, ne bo trajnih posledic."

Koliko ste lahko bili v stiku z najbližjimi?

"Iz baze sem imel povezavo in sem z domačimi lahko komuniciral. V hribu seveda te povezave nisem imel. Vmes sem nekaj poskušal z blogom, a je bil kar problem. Signal je bil slab, kak telefonski klic je šel skozi, SMS, fotka, objave na blogu pa težje."

Lomi se na 8400 ali 8500 metrih

Kako pa je bilo letos z gnečo?

"V bazi je ogromno šotorov, ogromno ljudi, ogromno izdanih dovoljenj za Everest in Lhotse, ki imata del poti skupne. Kljub temu pa ni bilo tako ekstremne gneče. Razloga sta dva. Veliko dovoljenj so izdali ljudem, ki niso niti prišli do gore ali pa so obrnili že v bazi. Drugi je ta, da je bilo letos relativno veliko dni primernih za vrh. Včasih, kakšno leto, je vremensko okno dolgo samo dan, dva ali tri, letos pa smo skoraj deset dni zapored hodili na vrh. Kljub lepemu obdobju pa je bilo zaradi mraza kar precej poškodb, omrzlin, tudi rekordno število umrlih. Glede tega ostaja grenak priokus. Zavedanje, kako velik odstotek se jih je poškodovalo ali umrlo, je prišel za mano. Pred odpravo sem na vse skupaj gledal bolj rutinsko. Lomi se na 8400 ali 8500 metrih, to so že ekstremne višine. So kar težki pogoji tako z vidika kisika kot mraza. Tam je še samo tretjina kisika glede na normalno sestavo v nižinah."

Kje je bilo najbolj nevarno? Vas je bilo kdaj strah?

"Navajen sem, da se na stvari dobro pripravim, da se skoncentriram. Ko gre zares, ni nekega hudega strahu. Dva dela poti sta zelo nevarna, kar hitro od baze je ta znani ledni slap Khumbu Icefall, ki je objektivno zelo nevaren, tam so letos umrle tri šerpe. Za marsikoga je tehnično zelo zahteven, meni se kot alpinistu ni zdel. Kdaj pa kdaj je treba lesti čez kakšne aluminijaste lestve ali pa čez kak ferat. Največ jih je letos umrlo med taborom 4 in vrhom, kjer so temperature najnižje in je daleč najdaljša dnevna etapa. Gre za dvanajst ur vzpona in nato še sestop. Na Everestu srečaš zelo veliko ljudi, ki niso alpinisti, ampak razni ekstremni športniki, ultramaratonci denimo. Ti imajo mogoče več težav s tehničnimi detajli."

Kaj ste se začeli zavedati, kako izjemen podvig vam je uspel? Postali ste eden od 19 Slovencev, ki so stali na vrhu sveta in najstarejši med njimi …

"Everest sem nosil v sebi vse življenje, ga vmes že črtal, sem rekel, ne, v tisto gužvo pa ne bom šel. Pred tremi leti sem žal izgubil svojega plezalnega partnerja (Grego Lačna, op. p.), s katerim sva ogromno plezala, imela sva tehnično zahtevne cilje. Če se to ne bi zgodilo, bi verjetno še zdaj z njim plezal manj visoke, a bolj zahtevne zadeve. Po smrti prijatelja sem začel razmišljati, kaj sem si v življenju želel, pa tega nisem naredil in za to ne potrebujem tako odličnega soplezalca, kot je bil on. Prišel sem do Everesta, ki sem ga vseskozi nosil v sebi. Gre za vzdržljivostni cilj, kjer ni potrebno, da imam zraven tako dobrega soplezalca, kot je bil on. Kljub temu da je na svetu veliko hribov, ki so bolj zahtevni, bolj strmi, je Everest en sam in zato toliko bolj prepoznaven, bolj odmeven."

Višje, kot je Everest, tudi ne gre

Omenili ste Grego Lačna … Gotovo ste ob vzponu večkrat pomislili nanj.

"On je bil tudi osebno gledano moj najboljši prijatelj. Imela sva ogromno skupnih plezalnih načrtov, ki sva jih nameravala izvesti, kar pomeni, da mi blazno veliko v življenju manjka, kar se tega tiče, se mi je življenje postavilo na glavo. Je pa on vedno z mano, me spremlja, tudi do vrha me je spremljal. Njegovi hčerki sta mi na dan, ko sem odhajal, dali pismo za srečo, ki sem ga nosil do vrha in se z njim na vrhu tudi slikal. Tako ali drugače je vedno z mano. Ko je težko, se ga spomnim, ko je fajn, se ga spomnim."

Po koroški odpravi na Broad Peak ste napisali knjigo. Tudi tokrat razmišljate v tej smeri?

"Knjige ne bom pisal. Broad Peak je bila koroška zadeva, ki nas je zelo povezala, imela je zgodbo, zgodovino, željo generacij. Je pa zelo možno, da bo nastala življenjska alpinistična knjiga, kjer bo gotovo imel Everest pomembno vlogo proti koncu kariere. Treba je vedeti, da bom letos star 60 let, višje, kot je Everest, pa tudi ne gre. Tudi sicer bo moja plezalna kariera začela padati, kar ne pomeni, da bom nehal hoditi v hribe ali plezati. Le letom primerno."

Je še kaj, kar tli v vas, kakšna neizpolnjena želja? Še kaj takšnega, kar bi vam bilo žal, da niste storili, če bi ležali na smrtni postelji, kot ste za Everest zapisali na svojem blogu?

"Moj problem je, da sem izrazito ciljno usmerjena oseba. Vse življenje sem potreboval cilj, ki me je gnal. Res sem se poskušal postaviti v vlogo, česa bi mi bilo žal, če bi bilo zdaj konec mojega življenja. To je fajn situacija, v kateri si gotovo ne lažeš. Tega, odkar sem prišel z Everesta, še nisem naredil, verjamem, da bom v naslednjih nekaj mesecih zadovoljno podoživljal, celil rane in se imel čisto super. Zelo kratkoročen cilj je zgodba, ki jo je Grega Lačen začel pred 15 leti in je nismo naredili za časa njegovega življenja. Na Prevaljah gradimo plezalni center, ki je bil njegova pobuda in ideja. Naša naslednja naloga je, da septembra to zaključimo in da zaživi. Vesel sem, da bomo na Koroškem dobili tak center, ampak je prav, da se pove, da je bila to Gregova ideja. On je angažiral preostale, iskali smo lokacijo, na koncu je prisluhnila Občina Prevalje in nastalo bo točno to, kar si je Grega zamislil. Vrhunski plezalni center, ki bo imel najsodobnejše možnosti za plezalce. Ne bo največji v Sloveniji, bo pa eden najsodobnejših."