(INTERVJU) Jernej Kovač Myint: Če nas skozi življenje vodi strast, lahko osvojimo še najtežje dosegljiv cilj

Vzgib za ta pogovor je vaše nedavno sodelovanje v javni debati Od ideje do keša na Ravnah na Koroškem, v kateri ste navdušili s prikazom prav posebnega načina (samo)predstavitve, animirano predstavitvijo, v kateri vas in vaše lastnosti na izviren način predstavi vaša babica. Kakšni so bili odzivi nanj, ko ste ga uporabili?

"Glede na to, da sem bil arhitekt, ki je hotel vstopiti v svet animacije, sem si rekel, da potrebujem neki trik, da bom prepričal delodajalca. Rekel sem si, da ga bom prikrajšal pri branju in naredil pet minut animacije o svojem življenju s ciljem priti do delovnega mesta animatorja. Problem je bil sicer, da nisem imel pojma o animaciji, kar sem tudi priznal. So pa to bile moje sanje od malega, že od takrat, ko sem v kinu videl prvo risanko. Se pa po drugi strani nikoli nisem posebno trudil za to. Ko sem zaključil arhitekturo, je v meni še vedno tlela neuresničena želja po animaciji. Odločal sem se med delom v arhitekturi in tveganji, če ne delam v arhitekturi. Takrat sem poslal najmanj 50 prošenj in dobil zgolj tri odgovore. Enega pa je video življenjepisa vendarle fasciniral. V dveh tednih sem spakiral kovčke in odšel v Gdansk na Poljsko, bila je nagla odločitev takoj po opravljenem študiju. Za starše je bil to šok. Ata je sprva rekel super, a ko sem povedal, da bom delal kot pripravnik na področju animiranega filma, je bil manj navdušen (smeh). Na srečo sem imel prihranke iz študentskega obdobja in štipendijo, ki mi je pokrila stroške bivanja, sicer pa sem se udeleževal različnih natečajev na spletu v upanju, da osvojim kakšno nagrado. Pri vsem tem so me ves čas podpirali tudi moja žena in domači. Bil sem pripravnik brez znanja o animaciji, zato sem se še posebej trudil in študiral, in če česa nisem znal, sem vprašal in so me naučili. Po nekaj mesecih sem že lahko opravljal delo pri projektih animiranih filmov za predšolske otroke. Zdaj znam osnove in še malo več, a se še vedno ne morem oklicati za profesionalnega animatorja, je pa to nedvomno ostala moja strast in ljubezen na prvi pogled."

Se vam zdi pomembno, da povemo, priznamo, če česa ne znamo, četudi se zdi tvegano tisti trenutek, je najbrž smiselno, da se kaj naučimo?

"Če česa ne vem, vedno iskreno povem ali vprašam. Ne vem, kaj bi dosegel s tem, če bi rekel, da nekaj obvladam, a to ne bi bilo res. Pri vsakem projektu se rad naučim nekaj novega, a naročniku nikoli ne obljubljam, da bo končni izdelek presegel moje realne zmožnosti. Vsakega dela se lotim premišljeno, strukturirano in v mejah svojih sposobnosti - seveda še vedno pristopam s (tehničnim) znanjem, pridobljenim na fakulteti za arhitekturo."

Danes je morda še bolj kot kdaj prej pomembno biti drugačen, izviren, morda pa še bolj kot to najti svoj kreativni izraz in slediti sebi. Gre verjetno za kombinacijo.

"Nekaj je treba narediti drugače, da nekoga prepričaš, sploh če skušaš izpolniti neko svojo željo. Sicer pa je kombinacija, ja, moraš biti kreativen, tudi izzivalen, hkrati ti mora biti to, česar se lotiš, izziv. Če mi je nekaj izziv, bo lahko dobro, ne sme pa mi biti samoumevno. Nimam posebnega recepta. Vem, da moram biti s tem, kar dam naročniku, tudi sam zadovoljen. V arhitekturi sem se prevečkrat srečal s situacijo, ko sem moral ugoditi zgolj naročnikovim željam in sem bil prikrajšan za svoj kreativni vložek. Pri ilustraciji pa se mi zdi, da kdorkoli me povabi h kakemu projektu, že pričakuje nekaj v obsegu mojih stilskih sposobnosti. Vsakemu projektu skušam dati izvirnost, originalnost in se ga tudi lotim drugače od prejšnjega, pa naj gre za oglaševalsko kampanjo, knjigo ali karkoli že. Arhitektura mi je dala red, disciplino za delo, privzel sem tudi nočne navade dela in načine priprave na projekt. Tako najbolj uživam v delu ponoči v tišini, ko sem za svojo mizo in rišem. To posebno moč ima zame le noč."

Popeljite nas na kratko skozi vašo ustvarjalno oziroma zdaj tudi poslovno pot - od tujine in naposled prek Ljubljane do vrnitve na Koroško. Ste sam svoj umetnik oziroma obrtnik.

"Rišem že od malega, odrasel sem s slikanicami, imam posebno strast do ilustracije, v šoli sem imel porisane vse zvezke. Čez čas sem se zaljubil še v animacijo. Študij arhitekture pa me je pritegnil še zato, ker sem že kot otrok opazoval delo svoje starejše sestre, prav tako arhitektke. Študij je bil kreativna poezija. Sicer sem ga kar zavlekel, a sem ga izkoristil za delo v birojih, študijsko izmenjavo, šel z ekipo študentov v Južno Afriko zgradit šolo in sodeloval na različnih natečajih. Žal pa me po zaključku delo na tem področju ni več prepričalo in izpopolnjevalo. Gnalo me je še marsikaj drugega, skoraj preveč stvari, od glasbe do filma. Včasih se pošalim, da če bi šel študirat ilustracijo, bi zaključil čisto drugje, bil bi vrtnar recimo (smeh). Vse skupaj pa mi nikakor ne bi uspelo brez podpore žene, moje glavne kritičarke, ki je verjela vame in mi zaupala, sam nisem in ne bi bil tako pogumen. Ves čas sem se še naprej udeleževal raznih grafičnih natečajev, eden od njih je bil recimo logotip Štrekna ali priprava celostne grafične podobe za zdravstveno institucijo v Avstraliji.

Veliko je bilo tveganih projektov - a ga dobim ali ne, ali bom plačan ali ne, ampak se mi je na srečo vse izšlo in se odvijalo, kot sem si želel. Prelomnica je nato bil World Illustration Challenge, južnokorejski mednarodni natečaj za ilustracijo na temo ljubezni. Z nekoliko drugačno ilustracijo otroka v očetovem objemu, ki sem jo prijavil, sem uspel prepričati mednarodno žirijo. Zanjo sem prejel denarno nagrado. Kasneje ob zaključku celotnega tekmovanja pa še eno od glavnih nagrad za mladega nadobudnega ilustratorja. In takrat sem se prvič poigral z mislijo, da bi se dalo od tega živeti. Še naprej sem se prijavljal na natečaje, mednarodne razstave in razvijal svoje ilustrirane zgodbe. Ena od prelomnic je bila tudi študijska izmenjava v Lizboni - tja sem šel kot študent arhitekture, domov pa prišel brez opravljenega predmeta arhitekture. Po pomoti sem šel tudi na napačno predavanje, na katerem me je osupnila profesorica ilustracije. Premik kasneje pa je bil še, ko mi je žena uredila vstopnico za božični art market v Ljubljani in sem moral na hitro pripraviti ilustracije, ki so jih ljudje zelo dobro sprejeli, in jih tudi prodal. Odličen odziv mi je tako dal še eno potrditev, da je pri ljudeh veliko zanimanje za ilustracije za na steno, kot jim pravim. In tu se tudi začne moja pot v svetu ilustracije."

Preveč je danes prekarnih oblik dela - zdaj sicer pred volitvami poslušamo, da bodo pa gotovo izkoreninjene ali vsaj drugače regulirane. A vendarle - kar trda je pot podjetnika ali umetnika v kulturi, pa naj je še tako izjemen.

"Kot prekarec si moraš že v glavi zelo dobro začrtati delovnik, kdaj delaš in kdaj ne, in ko greš na dopust, da znaš skoraj popolnoma odklopiti delo. Obenem pa razčistiti vidik finančnega preživetja skozi leto. Prihodki so neredni, morda celo nastopijo daljša obdobja brez njih, a to te ne sme pobiti, računico čez leto si moraš narediti malo drugače kot kdo z rednimi prihodki. Finančna varnost pri nas je, da ima žena redno službo, če bi bil sam ali bi bila oba prekarca, bi bilo težko. Moj začetek koronakrize je bil zelo neobetaven. Sprva so odpadli vsi projekti ali jih sploh ni bilo. Potem pa si rečeš, da to ne more trajati v nedogled. Po drugi strani delam, četudi nimam dela. Takrat ustvarjam ilustracije, ki mi ležijo na duši in jih ob naročenih projektih ne morem. Čez čas, ko se je situacija malo umirila, se je začelo stabilizirati. Na srečo pri svojem delu nisem omejen zgolj na ilustracijo, slednjo dopolnjujem še z grafičnim oblikovanjem, in tako sem sprejel nekaj čisto novih izzivov. Marketing je šel v veliki meri na splet, iskali so drugačne pristope in grafične rešitve. Zelo redko se zgodi, da se kakšnemu projektu odrečem, vsakega vzamem kot izziv. V svojih šestih letih dela kot ilustrator nikoli nisem stagniral, svinčnik se mi še ni zaprašil. Marsikdo pa je v tem času moral najti alternativo, drugo pot. Nekateri kolegi, ki so izjemni na svojem področju, te sreče s projekti ali z ustreznim produktom, s katerim bi se jim izšlo, žal niso imeli."

Ste tudi pri skupini D.tajl v Slovenj Gradcu, kjer ste vsi na podobnih aranžmajih.

"D.tajl je konceptualna galerija koroških ustvarjalcev in obenem moja kreativna družina. Doma si sam za štirimi stenami, tu pa dobiš občutek kolektiva. Ekipo sestavljamo različni profili vseh generacij, od 25. do 60. leta starosti, dobro se imamo, spodbujamo se, učimo se drug od drugega, pripravljamo tematske razstave, od kreacij, nakita, ilustracij. V tem okolju smo nekako edinstveni in smo enotnega mnenja, da moramo kljub vsem preprekam to zgodbo peljati naprej. Mogoče bi si včasih želeli še več posluha in podpore. Sicer pa nas je občina lani nagradila z Bernekerjevo plaketo, tako da tako prezrti le nismo. V majhnem mestu, kot je Slovenj Gradec, je tako povezovanje nujno, če bi se vsak držal zase, ne vem, kako bi ji/mu šlo. Četudi kdaj česa ne vem, je v ekipi nekdo, ki ga lahko vprašam. Tako tudi nimaš le pogovora z naročniki in strogega dela. Pomembno je, da se imamo pri tem lepo in se nasmejimo kot v pravem kolektivu. Pa še svoj zaključek imamo (smeh)."

Zakaj ste se iz Ljubljane odločili priti na Koroško? Kaj so nasploh prednosti regij, ki jih od nekdaj gledamo kot zapostavljene, pa niso?

"Zala, žena, je zdravnica in opravlja v Slovenj Gradcu specializacijo. To je bil eden izmed prvih razlogov za vrnitev. V tem času sva postala starša sinu Ivanu in odločitev, da ga vzgajava v domačem okolju, je bila dokončna. Čeprav sem Ljubljano med študijem vzljubil, je nisem dojemal kot svojega doma. Ta je bil vedno na Koroškem. Sicer sem ob vrnitvi kar malo plaval in taval, nisem točno vedel, kako in kaj bom delal, sem jo pa videl kot priložnost, izziv, da se lahko pokažem v luči, v kateri me še ne poznajo. Nisem imel omejitev. To prednost, da sva prišla nazaj, sem za svoje področje ustvarjanja vseeno spoznal šele sčasoma. Poleg privatnih naročil sem začel sodelovati še s koroškimi javnimi institucijami in občinami. Z vsakim projektom so se mi odprla nova vrata in dvomim, da bi bilo v Ljubljani tako. Prednost je tudi ta, da si v manjšem kraju lahko bolj opažen. Sem pa še vedno ves čas svojega ustvarjanja povezan z Ljubljano, tam imam tudi agencijo Umer, ki me zastopa in skrbi, da se mi občasno odprejo še kaka vrata, del dela pa si priskrbim sam preko svojih poznanstev. Všeč mi je pestra paleta projektov. Zdaj bomo recimo z RRA Koroška sodelovali pri animiranem filmu o divjem petelinu na Pohorju, kar se mi zdi izredno velik izziv. Dobro mi je bilo delati družabno igro za muzej. Nato spet sledi kaj drugega – festivalski plakati, knjiga, ilustracija za kak časopis, risal sem tudi tematske tapete za na steno za pediatrično bolnišnico v Slovenj Gradcu in v novem lokalnem vrtcu. Vesel sem, ko gre za projekte, ki združujejo ilustracijo in grafiko. V veliki meri se moram vedno naučiti kaj novega, sploh, kar se tiče izvedbe. Zelo prav pa mi pride tudi že pridobljeno tehnično znanje s faksa."

Raznolikost pri vas pomeni tudi vašo vpetost, sodelovanje pri filmskih festivalih Shots in Zebra in filmski šoli.

"Leto imam razdrobljeno in razdeljeno, rutino dela razbijejo raznoliki projekti. Tako poletje z največjim veseljem skoraj v celoti posvetim filmskemu festivalu Shots in pa Zebri, festivalu kratkega animiranega filma za otroke, kjer sem kreativni vodja in skrbim za grafično podobo. Zgodba Toma Novosela in Maše Flogie ter preostale ekipe je podobna kot pri D.tajlu, vsi smo družina, v kateri vsak poskrbi za to, kar mora. Obenem pa je to tudi to, kar vsak od nas počne z največjo strastjo in veseljem. Menim, da je prav to ključ do uspeha obeh festivalov. Celotno zgodbo pa smo letos še nadgradili. Vzpostavili smo filmsko šolo, izobraževanje, ki ga v tej regiji še ni bilo. Spisali smo program za otroke, ki zajema teorijo in prakso, od fotografije, videa, režije in animacije. Letos imamo vpisanih 25 otrok, za naslednje leto pa smo tudi že skoraj polni. Prepričan sem, da lahko naše raznovrstno znanje, prisvojeno skozi večletne delovne izkušnje, prenesemo na mlajše generacije in koroškim otrokom odpremo nova obzorja. Tudi sam bi si v preteklosti želel česa takega."

Kaj vam pomeni otroški svet podob, ki ga soustvarjate? Ena od knjig, ki ste jih ilustrirali, je bila recimo tudi prvenec Ane Sitar Velika kosmata zelena usta.

"To je bil projekt na prvi pogled. Ko sem dobil v roke tekst, sem si rekel, to je to. V ilustracijah upodabljam življenje gozdnih živali, ki se preko dialogov zapletejo v strašljivo, a komično situacijo. Kljub vsem zapletom ohranjam pozitivno vzdušje, še posebej, ko se zgodi kaj groznega, mora biti v ozadju olajšanje, nekaj smešnega. Zgodba o velikih kosmatih zelenih ustih mi je bila pisana na kožo. Prav tako liki v njej. Sem pa tokrat hotel spoznati pisateljico, ni namreč vedno tako, in sem bil navdušen. Imel sem povsem proste roke, knjige niso videli do konca. S končno izvedbo smo bili vsi zelo zadovoljni. Sem pa poleg zgodbe hotel razviti še svojo, tako imenovano sekundarno ilustrirano zgodbo, ne da bi vplival na to, ki jo je napisala avtorica. V tem je bil čar - izmislil sem si še zgodbo muhe, ki se pojavlja na ilustracijah in sledi napetemu toku dogajanja."

Pomemben del te zgodbe je zelo aktualen - tudi v luči širjenja sporočil po družbenih omrežjih in izkrivljanja izvirnih sporočil, pa ne le ob tovrstnem širjenju, temveč nasploh.

"Na žalost živimo v dobi družbenih omrežij in hitro verjamemo vsemu, sploh če gre za vizualno vsebino s sporočilom, fotografija pove tisoč besed. V poplavi objav, ki so zdaj povezane še s predvolilnim časom, verjamemo tako še nepreverjenim novicam. Sam poslušam sebe, razum, tudi srce, bi rekel, da preverim informacije, seveda pa smo si različni. Živimo v dobi, ko bi morali z medijsko vzgojo in ozaveščanju o nevarnosti spleta začeti že pri otrocih. Sam družbena omrežja izkoriščam kot kanal za svojo promocijo, za spletno prodajo in obveščanje sledilcev s svojim delom."

Kakšna je po vašem vloga ilustracije, pa tudi karikature - Ciril Horjak je še en izvrsten Korošec, naš stalni sodelavec v sobotni prilogi, z močnimi ilustracijami, ki so ažurne, družbeno angažirane.

"Ilustracija je močno orodje, ki pove toliko, kot ne bi povedal pet strani dolg tekst. Zdi se mi prav, da so karikature družbeno angažirane, pa tudi v neki zdravi, pravi meji kritike. Kljub temu da področje karikature ni blizu mojemu slogu risanja, jo zelo rad spremljam, vključno s Cirilovo, ki ga občudujem. Moj stil pa je drugačen in težko grem iz svojih okvirov. To pa ne pomeni, da nisem družbeno angažiran in da se skozi ilustracijo na ta način ne izražam. Ko pogledam nazaj, te povezave tudi vidim, sploh recimo koronski čas. Veliko ilustracij iz zgodnjega obdobja mojega ustvarjanja je povezano z izgubo očeta, to se vsekakor začuti oziroma izraža v ilustracijah – a kljub prisotnosti žalosti so vse izredno pozitivne. Tudi nagrajena ilustracija v Južni Koreji je bila povezana prav s tem obdobjem."

Četudi v ilustraciji niste družbeno angažirani in tudi ni treba, da bi to bil vaš izraz, na duhovit način razbijate predsodke, kot neka antropologija vsakdanjega življenja je to. Seriji Nogavičke in spodnje hlačke sta taki, v katerih gotovo razbijate predsodke - nagovorili ste, da so to ilustracije za vsako gospodinjstvo brez predsodkov.

"Morda je to najbližje karikaturi, kar znam. Nogavičke in spodnjice so sploh gradivo za nasmejati se. Všeč mi je, da se ljudje nasmejijo mojim ilustracijam. Rad rišem življenje za štirimi stenami in to na duhovit način. Ne vem, ali razbijam tabuje, se mi pa zdi, da se bo vsak lahko prepoznal v kaki situaciji. To so morda teme, o katerih se ne greš takoj pogovarjat s prijatelji - kako oblečeš nogavice ali spodnjice - je pa lahko neki 'ice- breaker' in sproži neko debato. Če bi znal pisati, bi morda napisal zgodbo o nogavicah in spodnjicah v gospodinjstvih, a pisati ne znam, skušam pa ilustrirati vsakdanje življenje. Te zgodbe se ljudi dotaknejo. Ilustracija kot medij dopušča vsakomur svojo predstavo - nekdo bo v kakšnem karakterju videl meditativno zamišljeno osebo, kdo drug pa najbolj zabavno babico."

Zadnje, ne nazadnje - zraven ste tudi pri igri Coupling za Kickstarter - smo že predstavili zamisel v Večeru, z majem bo na Kickstarterju.

"Klemen Gorenšek, še minulo leto popolni neznanec, danes pa sodelavec in prijatelj, me je poklical in povabil k sodelovanju. Prepričal sem ga s svojim dosedanjim delom in s tem, da sem Korošec (smeh). On pa mene z novim izzivom. Klemen je avtor, idejni oče, jaz pa sem s pomočjo preostale ekipe bil člen vizualne podpore tej igri, po kateri menda nikoli več ne boš videl prijatelja v isti luči. Sodelujem in pomagam pri kreativnem procesu, pri kampanji Kickstater ​pa nadaljnje aktivnosti zdaj prepuščam strokovnjakom."

Zadnjič ste v razgovoru od Ideje do keša, s katerim sva začela in z njim še končajva, precej poudarjali pomen žara, strasti, veselja, potrebne za uspešno opravljanje svojega dela, poleg tega, da ga seveda znaš opravljati?

"Razlika med ilustracijo in arhitekturo je zame, da se mi je pri slednji kdaj kaj uprlo, da je bilo kako obdobje, ko se mi ni ljubilo - no, tega upora pri ilustraciji še nisem imel. So tudi prepreke, pa kaj ne gre, logično, a ko se grem še enkrat spopadat, vem, da bom odpravil zagato. Strast mora biti na prvem mestu. Pri vsem, kar počnemo. Če nas skozi življenje vodi strast, lahko osvojimo še najtežje dosegljiv cilj."