(INTERVJU) Robi Jamnik: Kultura se seveda ne izplača, a brez nje ni upanja za to civilizacijo

S koncertom skupine Jazzoo v Kulturnem centru Ravne ste sklenili letošnjo sezono jazza - vseh 25 let so se Jazoo najprej predstavili s cedejem pri vas oziroma vaši publiki.

"Tako, Jazoo so cede premierno predstavili pri nas, hkrati pa smo mi njim spodbuda, da ustvarjajo in so tako ob 25-letnici pripravili sedmi album s pomenljivim naslovom 25/7. Imam jih za začetnike koroškega jazza, da tako rečem, čeprav so pred njimi obstajale jazz zasedbe. Zaslužijo si pozornost in spoštovanje, gotovo imajo na tem področju neki primat. Tradicionalno smo konec leta ponujali blues, a v sedanjih razmerah, ko niti pijače ne moreš postreči, bi bil blues pust."

Če potegnete črto pod leto - kar nekaj dobrih koncertov, izpeljan festival slovenskega jazza, tokrat povezan z Mojmirjem Sepetom, torej tematski, še naprej ste prepletli več prizorišč in umetniških izrazov, zdaj že ustaljena je tudi fotografska razstava.

"Bi rekel, da je bilo odlično. Izpeljali smo dva festivala, lanskega odpadlega najprej, delno kot spletne koncerte, del pa v živo. Nato smo vseeno v okviru abonmaja izpeljali dvanajst koncertov, tako da smo lahko zelo zadovoljni, predvsem zato, da smo delali naprej. Še bolj veseli pa so glasbeniki, da so imeli kje nastopati, saj se je veliko organizatorjev odločilo, da v zaostrenih razmerah ne bodo delali, ker se ne izplača. Nam se tako ali tako nikoli ne izplača, zdaj se nam pa ne izplača še bolj in očitno v tem uživamo (smeh)."

Kako so se obnesle spletne oblike koncertov, kar nekaj jih je bilo, vi ste se odločili zanje, kakšna je vaša izkušnja?

"Tudi spletne oblike so se obnesle. Če so spletni posnetki dobro narejeni, kot so bili pri nas, je dobra varianta to, da glasbeniki dobijo neki prospekt, nekaj, kar imajo pokazati javnosti. Če so slabi - v tem času je bilo kar nekaj slabih prenosov, tako s slabim zvokom kot sliko - pa niso bili ravno reklama. Naši so ravno zato, ker so bili dobri, ostali na spletu, Uroš Zavodnik je to zmontiral na način, da je neka vizitka, ki jo lahko glasbeniki še naprej uporabijo. Seveda pa na spletu ni bilo prave energije, igrati pred prazno dvorano v tišini je hudo. Če ni neposrednega stika s publiko, ki je pri jazzu še toliko bolj pomemben, in če ni pretoka energije z odra v dvorano in nazaj, kar glasbenika samo še bolj dvigne, je pa posledično bilo tudi neke vrste razočaranje, preveč sterilno, premalo energetsko, četudi ne po kakovosti. Veliko zadoščenje je pri nas vseeno bilo, da smo vsaj nekaj glasbenikom dali možnost zaslužka. Zmeraj pošteno plačamo takoj po koncertu in marsikomu je to tudi eksistenčno nekaj pomenilo in ni bilo le, da je končno igral. Mi smo ne nazadnje dobili denar občine in ministrstva in se mi zdi prav, da najde pot do tistih, ki jim je namenjen. Delamo prostovoljno in ne potrebujemo denarja zase. Poleg tega ne gre samo za glasbenike, ampak za vse okrog njih, podporne ozvočevalce, osvetljevalce, kamermane ..., za celo industrijo glasbene produkcije, ki je med tistimi, ki so v tem času ​utrpele največjo škodo. Gostince v medijih najbolj slišimo, glasni so in veliko jih je, kulturniki pa so bili, čeprav so potegnili krajšo, bolj tiho."

Kako sicer nasploh spremljate kulturno sceno v primežu epidemije, tako na nacionalni kot na lokalni ravni? Kako se je položaj kulture poslabšal?

"Mi smo začuda ohranili publiko, čeprav se je struktura zamenjala, tri četrt obiskovalcev je drugih kot prej, to je kar zanimivo. Na drugih področjih je slabše, pa ne zato, ker ne bi bilo publike, ampak ker prireditev ni. Veliko proračunskih porabnikov se je preprosto odločilo, da prireditev ne bodo delali, ker veljajo omejitve in se zato ne izplača, pozabili pa so, da so kot tisti, ki prejemajo javni proračunski denar, dolžni zagotavljati kulturno ponudbo občanom ne glede na vse. Seveda se ne izplača. Saj se tudi sneg na Poseki ne izplača, pa ga moramo imeti. Tudi most čez Suho se ne izplača, ampak smo pač v 21. stoletju in se spodobi, da čez Suho ne orješ po vodi, ampak se pelješ čez most. Denar za kulturo mora ostati v kulturi, ne pa, da se od neizvedenega programa pretoči v druge infrastrukturne projekte. Denarja je bilo že prej malo, zdaj ga je še manj in drugo leto ga bo, ker ni bilo narejeno dovolj, še manj. Leto za letom se reže na eni strani, na drugi strani pa gradi in ustvarja stroške. Dejstvo je, da večina vodilnih oziroma tistih, ki razporejajo denar, manka kulture ne čuti, ker na kulturne prireditve ne hodijo. Tako kot jaz ne čutim pomanjkanja tapioke v slovenskih supermarketih, ker tapioka pač ni tradicionalna hrana pri nas, bi lahko rekel, da je preskrba s tapioko povsem nemotena. Ni pa to nujno res.

Kulture letos praktično pri nas ni bilo, razen kakšnih veselic. Zanimivo je, da trenutno niti ne morem povedati, kateri odločevalci obiskujejo kulturne prireditve. Zelo redki so in zelo redkokdaj, zato je mogoče stanje na področju kulture tako. Ravne so tradicionalna športna sredina, ljudje vidijo športne objekte, a v Kulturnem centru se jim zdi ne glede na stanje vse v redu, ker so tako ali tako prvič ali pa redko tam. Seveda je na videz vse super, a v resnici smo v kameni dobi - ravenski kulturni dom je bivša štala, ki je pač malo 'porihtana'. V 21. stoletju to ni objekt, na katerega bi lahko bili na Ravnah ponosni. Še kako leto, pa se bomo lahko kulturnega doma sramovali, predvsem zaradi tehnike. Prišli smo do limita, ko lahko dobimo boljše izvajalce, ne moremo pa jim ponuditi, kar od nas pričakujejo. To sicer skušamo z gostoljubnostjo in odnosom nadoknaditi, večina to razume, a prej ko slej ne bo več tako in v takem okolju ne morejo nastopati. To ne gre v nedogled."

Na več ravneh poslušamo o načrtih za okrevanje, epidemija pa še traja. Verjamete v okrevanje na polju kulture, bo publika ostala in vztrajala? Ali se bo interes v perspektivi še večal morda, pridobil še nove, dodatne dimenzije, da ne bomo tonili in sploh ne bomo ali pa bomo zelo malo pozornosti namenili kulturi. Ali je obratno in bomo morda prav v kulturi našli svetlo točko, prostore za zapolnitev, umiritev, ne le sprostitev, tudi za premišljevanje?

"Mislim, da, sicer pa sploh ni upanja za to civilizacijo. Kulturne prireditve so tudi priložnost za družabno življenje, greš, ker srečaš somišljenike, ljudi, s katerimi se začutiš kot del neke sredine. Ocenjujem, da bo šlo na bolje, a prej bomo zelo padli in na novo gradili publiko. To je sicer optimističen pogled in upam, da ne bo prevladal črni scenarij. A dlje ko bo trajala ta situacija, bolj blizu ničle bomo. Preprosto tudi denarja ne bo več za to, ker se do zdaj ni rabil, ljudje so tudi brez kulture (pre)živeli. Marsikdo zdaj doma gleda domači kino, nabavil si je novo tehnično opremo in ne hodi več na koncerte. Vseeno je glasba v živo na koncertih še vedno boljša."

Ravne so mesto forme vive, tudi jazz se je dobro vkomponiral, povezal javne instalacije z umetniškimi izrazi, naredil zanimive dogodke. Kaj bi bilo potrebno, da bi res čutili mesto forme vive, se vam zdi, da so še možnosti, da bi ta identiteta bila bolje izražena in prepoznavna?

"Tudi tu gre za pomanjkanje sredstev. Mi se razglasimo za mesto forme vive, a ji ne namenjamo dovolj denarja. Denar za obnovo je sorazmerno dovolj velik, da odločevalci rečejo, da ne potrebujemo več. Spet je vse odvisno od entuziastov, ki vlečemo voz naprej. So bili entuziasti, kot je Tomaž Apohal, ki je ustvaril čudovite stvari na tem področju, a lokalna skupnost tega ne prepozna kot konkurenčno prednost pred drugimi kraji in temu ne namenja sistemskega denarja. Nenehno smo pred istimi ovirami. Ne najdemo in ne znamo narediti presežka, vse je prepuščeno prostovoljcem, ki ravno pri teh, ki bi morali najbolj pomagati, naletijo na ovire. Težko je kdaj uradno zadolžene pridobiti za idejo, ki je zunaj okvirov. Forma viva se zdi kar malo breme, čeprav je škoda. Nanjo smo tako navajeni, da se nam zdi samoumevna, kot da je tako v vseh krajih. Drugi to opazijo, mi pa ne - sami moramo najprej ceniti, da pridejo ljudje to pogledat od drugod. Joe Locke, vibrafonist iz New Yorka, ki je bil na Ravnah, pozna en naš dogodek, in to je na formi vivi. Pozna tisoče koncertov po svetu, ta je bil pa drugačen, je izstopal in se mu je zdelo izjemno. A za to, da nekdo pride, ga je treba primerno plačati. Imamo pa vseeno še načrte s formo vivo še naprej, a se odvija veliko počasneje od pričakovanj. Nasploh se prehitro zadovoljimo s povprečjem in s tem, da je nekaj povprečnega dovolj dobro. Seveda lahko razmišljamo v drugo smer in rečemo: A potrebujemo formo vivo? Saj je ne! Potemtakem tudi Pariz ne potrebuje Eifflovega stolpa, pa ljudje zaradi tega hodijo tja. Zdaj ga potrebujejo, niso pa ga postavili zato, ker so ga potrebovali. Številni kraji iščejo marsikaj, mi pa toliko že imamo, ampak to bi morali primerno predstaviti."

Kaj snujete za prihodnje leto? Kako vidite nadaljnji razvoj jazza na Ravnah, kakšne priložnosti še ima zdaj že blagovna znamka?

"Prihodnje leto imamo 15-letnico. Predvidoma se bomo prijavili na razpis ministrstva za kulturo za naslednje štiriletno financiranje. Glede na to, da bodo rezultati verjetno šele julija, ne bomo čakali do takrat, vseeno začenjamo že januarja z eno tujo in eno domačo produkcijo, predvidoma premiero. Abonma bomo ohranili, tudi Festival slovenskega jazza bomo izvedli, sploh ker je drugo leto posebna prelomnica, sto let slovenskega jazza. Franc Kokal pripravlja program, festival bo zgodovinski presek stotih let. Abonma bo skušal vključiti najboljše domače in najboljše tuje, ki si jih lahko privoščimo. Še naprej bomo igrali na prijateljsko noto, prijatelji vselej pripeljejo prijatelje in tako gre naprej. Neki ugled smo si vseeno ustvarili v 15 letih. Glasbeniki na to nekaj dajo in se imajo pri nas dobro. Radi bi plačali več, ne zmoremo jim dati toliko, kot bi si zaslužili, se pa vseeno trudimo, tudi z dobro pogostitvijo, nastanitvijo, gostoljubnostjo, predvsem odnosom. Večina slovenskih jazz glasbenikov je že bila pri nas, se pa ves čas trudimo biti boljši. Zmeraj več je tudi ljudi, ki jih lahko prosimo, da vskočijo in za pomoč, a po drugi strani pač ostajava stalno le Franc in jaz. Sploh si ne morem zamisliti, da smo imeli že več kot 200 koncertov. Včasih bi seveda bilo najlažje nehati, a gre tudi za odgovornost, ki jo imaš. Hkrati to gledam tudi preko sina Vida Jamnika, ki je trenutno v New Yorku, da bo konec koncev imel kje igrati. Pomembno pa je tudi, da držimo pri življenju mladinski kulturni center Kompleks in brez Kompleksa tudi nas ni, tam ostajamo doma, tudi če širimo festival še na druga prizorišča. Se nam zdi vsekakor dobro tudi, da se tudi selimo po dolini, regiji. Tudi s tem, ko greš okrog, si ustvarjaš novo publiko. Zanimivo je tudi, kako so ljudje vsakič znova hvaležni in navdušeni, tudi to nam je v spodbudo."​