(KOMENTAR) Naš lesni potencial

V Slovenj Gradcu so uspešno izvedli še eno, že 16. licitacijo lesa. Že tradicionalno se najboljši izkupiček doseže za javor rebraš. Cene so nagrada za lastnike, saj za res dober hlod v denarnico lahko kapne tudi do 30 tisoč evrov. Tokrat rekordnih skoraj 50 tisočakov, a ne zasebnemu lastniku, kot je bila praksa v preteklosti, temveč državi. Pripeljala ga je družba SiDG, ki je sicer nedavno sama organizirala podobno, a manjšo licitacijo sortimentov lesa. Tudi na tej so dosegali visoke cene, a so jih v Slovenj Gradcu zdaj presegli. Dobro so šle v promet tudi druge vrste, zlasti hrast, smreka in macesen. K izkupičku - za ceno, kot jo je dosegel hlod rebraša, bi lahko kupili avto srednjega ali višjega cenovnega razreda - je poleg splošnega dviga cen lesa najbolj prispevala konkurenca med kupci, ki jih je bilo letos rekordnih 56, med njimi Kitajci, Nemci, Avstrijci ... Že tradicionalno najboljši les prodamo tujcem, ki ga v veliki meri uporabljajo za opremljanje prestižnih jaht ali za glasbila.

Les je vsekakor priložnost, naravno bogastvo, ki ga še vedno ne znamo dobro izkoristiti. Še (pre)več žaganega lesa izvozimo v tujino in ga kot (pol)izdelke uvažamo nazaj in preplačamo. V preteklosti, pred osamosvojitvijo Slovenije, so delovala številna lesnopredelovalna podjetja, med večjimi Lesna z obrati v Slovenj Gradcu, na Prevaljah, v Podvelki in Otiškem Vrhu, kjer je bila Tovarna ivernih plošč. S propadlo tovarno so imeli turški lastniki velike načrte, a očitno so ti padli v vodo. Z njimi tudi lesni center, predviden prav na tej lokaciji.

A morebiti se za Koroško, regijo z veliko gozda, vseeno dobro izide. Med ponudniki za lesne centre skupaj s SiDG je tudi domača Lesoteka, ki daje lesu dodano vrednost, denimo z lesenimi hišami. Ima pa to podjetje v Otiškem Vrhu žago za razrez lesa, ki jo namerava posodobiti in ob državni pomoči bistveno povečati zmogljivosti. To bo dodatno oplemenitilo les s proizvodnjo polizdelkov in končnih produktov. Potemtakem koroškega, slovenskega lesa ne bi bilo več treao po nižjih cenah prodajati v tujino in ga kupovati v obliki dražjih polizdelkov in izdelkov. Vzpostavila bi se dolgo opevana gozdno-lesna predelovalna veriga, posledično prihodki in davki ne bi ostajali v tujini. Morebiti najbolj pomembno pa je spoznanje, da ne potrebujemo tujega lastnika, da izkoristi naše bogastvo in v ozadju uresničuje interese, ki z našim razvojem nimajo veliko skupnega.