Andreja Čibron Kodrin
Sem pristašica popravljanja svojih pesmi, saj včasih šele kasneje kaj ozavestiš oziroma dojameš, je na vprašanje iz občinstva o prepesnjevanju odgovorila Kristina Kočan, avtorica petih pesniških zbirk, in hkrati z nasmehom dodala, da pa v zadnjo knjigo, ki je izšla pred natanko letom dni, še ni vnesla nobenega zaznamka in da je z njo še vedno zadovoljna. Kakovost njene poezije, zbrane pod imenom selišča, je prepoznala tudi literarna kritika; zanjo je dobila Veronikino nagrado 2022, nominirana pa je bila tudi za Jenkovo nagrado ter nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti. Na dober odmev je naletela tudi pri bralcih, saj je celotna naklada že razprodana.
Čeprav je že njeno prvo pesniško delo Šara vzbudilo pozornost in bilo nominirano za nagrado za najboljši prvenec, je avtorica prepričana, da ji je popolnoma uspelo doseči svobodo ustvarjanja, brez hitenja, prav v zadnji zbirki: "Zdaj, to pride z ustvarjalno zrelostjo, sem si že zelo dovolila ustaviti in čakati na besede, ki zazvenijo domače." V svoja besedila vpleta tudi stare slovenske besede (denimo tajinstvenost, mirnodušje) in se ji zdi velika škoda, da jih opuščamo. Na drugi strani pa poudarja, da moramo biti v Sloveniji ponosni na bogato jezikovno okolje, ki ga sestavljajo narečja.
Svojo poezijo prepleta tudi z glasbo, njena ljubezen je jazz. V sodelovanju s Samom Šalamonom, nekdanjim soprogom, in Vesno Zornik sta izšli dve plošči, za kateri je prispevala besedila. Nasploh pa si prizadeva svoje pesmi predstaviti nekoliko drugače, ne le na klasičnih literarnih večerih, denimo nekdaj ob spremljavi bobnarja, kasneje v sodelovanju s skupino glasbenikov (Samo Šalamon, Vasko Atanasovski, Cene Resnik). Na teh koncertih pesmi bere drugače, s poudarki, se odziva na glasbo: "Sem glas, sem ustvarjalka, nisem le pesnica."
Po besedah Kristine Kočan poezija nima le estetske vloge. "Poezija je v prvi vrsti prostor, kamor povabiš bralca, da se v njem ustavi in preizpraša. Angažirana poezija je kdaj tudi težavna, ker je preveč hreščava, je pa tudi taka, ki bolj 'podtalno' odpira ključna družbena vprašanja." Pesnjenje je trdo in resno delo, pesnik mora služiti pesmi, navdih pa, v nasprotju z romantično podobo, ne pride kar sam od sebe, je poudarila literarna gostja. Zato so dobrodošle tudi umetniške rezidence, namenjene poglobljenemu delu; sama se je udeležila dveh, v ZDA in na Nizozemskem. Potovanja po svetu se ji zaradi "tesnosti Slovenije" nasploh zdijo zelo pomembna, ker "prepihajo naše možgane in misli", spoznamo druge miselnosti …
Kot prevajalka se pretežno osredotoča na ameriške avtorje (prevedla je tudi izbrane pesmi Carolyn Forché Kamnolom duš, antologijo sodobne kratke proze severnoameriških Indijancev Po toku navzgor, izbrane pesmi Audre Lorde Postaje in antologijo afriško-ameriške poezije Govoreči boben). Je docentka na Oddelku za prevodoslovje na Univerzi v Mariboru. Ima status samozaposlene v kulturi.
Kristina Kočan je bila lani literarna gostja in tudi kuratorka festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju, kamor se je nedavno preselila iz Maribora. Glede na rdečo nit, ta je bila mali jeziki, je izbrala tudi nastopajoče pesnike. S prihodnjim letom bo postala programska vodja festivala za petletno obdobje.
Čeprav je po rodu iz Mežice, se je koroški javnosti pravzaprav šele prvič javno predstavila na sinočnjem literarnem večeru v pogovoru z novinarko Petro Lesjak Tušek, če odštejemo nastop v Štiblcu pred davnim časom. Se pa na Koroško rada vrača, Mežica ji pomeni dom, če je dlje časa ne obišče, se v njej naseli nostalgija. "Tam je moja 'pesniška rezidenca', poleti grem tja za dlje časa." Za notranji mir se ji zdi zelo pomemben tudi odmik v naravo, rada se je kdaj povzpela na Peco, odkar ima sina, pa se sprošča na sprehodih.
