Les je končno spet nekaj vreden, ugotavlja skrbni lastnik gozda Franjo Pirnat iz Otiškega Vrha

Les je vrednota, ne vrednost. Če gozd ceniš, ga lahko prenašaš iz roda v rod, je dolgoročna naložba, če zanj lepo skrbiš in ga neguješ, je povedal mladi gospodar na kmetiji Zgornji Kobolt iz Otiškega Vrha Franjo Pirnat, tudi dobitnik priznanja za najbolj skrbnega lastnika gozda za lani v slovenjgraški območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS).

Predvsem priznanje za prednike

Petintridesetletni Franjo gospodari na okoli 25 hektarjev veliki kmetiji na obrobju Otiškega Vrha nad Bukovsko vasjo, v bližini cerkvice sv. Ožbolta. V družinski lasti je že od leta 1904. Gozda imajo okoli 18 hektarjev, preostalo so obdelovalne površine. Poleg tega imajo v lasti še deset hektarjev gozda v Spodnjem Razborju. Priznanje za naj lastnika gozda ga je presenetilo. "Nisem ga pričakoval," nam je zaupal Franjo, ki je z dušo in srcem na kmetiji. Pravi, da je to tudi spodbuda, da sam vzgoji naslednika, ki bo prav tako skrbno ravnal z gozdom. Njegov sin je star šele tri leta, a ga skušajo vključiti v čim več opravil, prav tako tri leta starejšo hčerko. "Predvsem pa je to priznanje za mojega očeta Franca, ki je zelo zaslužen, da so gozdovi v dobri kondiciji in negovani," razloži Franjo. Tudi v obrazložitvi so pri slovenjgraški enoti zavoda za gozdove zapisali, da je bilo že od nekdaj sodelovanje z lastniki te kmetije vzorno. Pred četrt stoletja, ko je bilo o redčenju mladih smrekovih letvenjakov kar težko prepričati lastnike na Koroškem, si je Franjev oče Franc vzel čas za razlago in pomen redčenja v gozdu. Redno je sodeloval tudi na raznih delavnicah iz nege. Znanje in izkušnje je prenesel na sedanjega mladega gospodarja, z njim pa strokovni gozdarski delavci delo in znanje le še nadgrajujejo. V zadnjih nekaj letih je bilo v njihovih gozdovih opravljeno nad 1,50 hektarja negovalnih del, predvsem v mladju in sestojih v obnovi.

Franjo gospodari na posestvu, ki poleg gozda zajema okoli šest hektarjev obdelovalnih površin, v hlevu imajo okoli osem krav dojilj, teličke, nekaj prašičev in piščance. Zdi se, da zanj nobeno delo ni pretežko, vsega se loti z veseljem. Lani so obnovili hleve za prosto rejo, zdaj so se lotili še prenove domače hiše. Pri večini opravil mu pomagajo žena Betka, ki prav tako prihaja s kmetije z območja ravenske občine, kjer se ukvarjajo z mlečno predelavo, in njegovi starši. "Z živino poleti ni večjih težav, saj se pase v prosti reji, je pa delo s košnjo. V gozdu delam predvsem v zimskih mesecih. Da je gozd zdrav in v dobri kondiciji, je predvsem zasluga očeta, ki mi še vedno pomaga pri gozdnih opravilih. Izvajava negovalna dela v gozdu, da je vse čim bolj sonaravno. Ob sečnjah se trudimo, da damo prostor mladikam, da lahko čim bolj pridobijo na svoji kvaliteti oziroma velikosti," razlaga Franjo, ki vsa dela v gozdu, tako nego kot sečnjo, opravi sam ali skupaj z očetom.

Les je končno spet nekaj vreden

Največ imajo smrekovega gozda, nekaj tudi listavcev. Pri Pirnatu sekajo toliko kot lahko, letni etat znaša okoli sto kubičnih metrov lesa. Na dražbi vrednejših lesnih sortimentov ne sodelujejo, saj nimajo posebnih drevesnih vrst, kot so gorski javor, hrast. Posekan les prodajo kot hlodovino, nekaj preko kmetijske zadruge, večino zasebnim kupcem, vsako leto pripravijo tudi drva za lastne potrebe. Veseli jih, da so cene lesa v zadnjem obdobju zrasle. "Les je končno spet nekaj vreden. Zdaj je povprečna odkupna cena okoli 90 evrov za kubični meter, medtem ko smo denimo pred petimi leti za kubični meter dobili le okoli 50 do 55 evrov, kar je bila tudi posledica naravnih ujm (žledolom, vetrolom) in posledično škode, ki jo je povzročil lubadar," razlaga Franjo. Sami večjih težav zaradi gozdnih škodljivcev nimajo, ko se pojavi lubadar, hitro reagirajo in odstranijo napadena drevesa, prav tako jih niso prizadele naravne ujme. Ni mu pa vseeno, kaj se je na Koroškem dogajalo z lesnimi obrati in lesno industrijo. Podpira vzpostavitev lesnega centra, da bi se čim več lesa odkupilo in predelalo v polizdelke in končne izdelke doma.

Franjo je po izobrazbi lesar. Kot že njegovi starši oba z ženo hodita v službo. Ni dovolj prihodka, da bi lahko ostal doma in živel zgolj od zaslužka iz gozda. "Ko pridem domov, na hitro pojem kosilo in sem po navadi do večera na traktorju ali v gozdu. V kmetovanju uživam, a tudi v službo rad hodim. Včasih je naporno, a se da. Tudi zato, ker se dobro razumemo in ob pomembnejših opravilih znamo stopiti skupaj," sklene Franjo.