Ministrstvo odgovarja na trditve veterinarja Zlatka Goloba z Mute: Razpis za zatočišče za živali do konca leta

Ta teden smo poročali o Zatočišču za prostoživeče živali v Sloveniji, ki prosi za primerno plačilo za opravljeno delo. Medtem nam je na vprašanja odgovorilo še Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP). Veterinar dr. Zlatko Golob z Mute je namreč izpostavil, da jim MNVP storitve ne plačuje že 18 mesecev. "Razpis bo objavljen do konca tega leta. Naloge zatočišča je tudi v obdobju, ko MNVP ni imelo sklenjene pogodbe, izvajal izvajalec, ki je imel zadnjo veljavno pogodbo z MNVP. Na podlagi Zakona o javnih financah lahko MNVP kot neposredni proračunski uporabnik prevzema obveznosti le s pisno pogodbo, razen če ni z zakonom drugače določeno. Izvajanje nalog zatočišča je tako kompleksna dejavnost, da brez pisnega dogovora, v katerem se doreče tudi dogovor o načinu in višini financiranja, ni mogoča. Veljavna zakonodaja predstavlja grobi okvir, ki ga je treba doreči še s pogoji v pogodbi, katere pa v obravnavanem primeru še ni. Ne glede na navedeno bo MNVP skušal doseči dogovor z dosedanjim izvajalcem nalog zatočišča za naloge, ki so bile opravljene v skladu z Uredbo o zatočišču, in v obsegu, ki je bil dogovorjen z zadnjo podpisano pogodbo med MNVP in izvajalcem nalog zatočišča. Ko bodo pogajanja zaključena, bomo o tem obvestili tudi javnost," so nam sporočili. 

Golob je komentiral, da je slovenska uredba o zatočišču za živali prostoživečih vrst zelo zastarela in pogosto neuporabna. Hkrati krši pravice zaščitenih prostoživečih živali. Na MNVP pa ocenjujejo, da leta 2002 sprejeta uredba o zatočišču, ki določa način varstva živali prostoživečih vrst, naloge varstva živali v zatočišču, postopek izbire usposobljene osebe za izvajanje nalog varstva v zatočišču, s pogoji, načinom financiranja varstva živali v zatočišču in nadzorom, ni zastarela.

Kot so zapisali, uredba o zatočišču zasleduje predvsem dve izhodišči. Živali prostoživečih vrst so del narave, v kateri veljajo naravne zakonitosti in kjer je vsak osebek podvržen borbi za obstanek oziroma naravni selekciji. Kljub temu je pomembno, da nemočnemu, onemoglemu, ranjenemu ali drugače poškodovanemu sobitju pomagamo in mu lajšamo trpljenje. Toda živali smemo iz narave v zatočišče prenašati le po temeljiti presoji, da bo po veterinarski oskrbi in začasni negi žival sposobna za življenje v naravi. "Pomembno je tudi dejstvo, da se živali le izjemoma po izpustitvi iz ujetništva uspešno vključijo nazaj v naravo. Prostoživeče živali imajo mesto v naravi, zato je trajno zadrževanje telesno ali vedenjsko prizadetih živali v ujetništvu, kjer življenjske razmere niso nikoli enakovredne tistim v naravi, strokovno neutemeljeno," dodaja MNVP.

Tudi sami opažajo, da so poškodovane in onemogle živali največkrat povezane s človekovimi dejavnostmi in posegi v naravo, kot so urbanizacija, promet, onesnaževanje, prekomerno odvzemanje vode in drugih naravnih virov iz narave ter navsezadnje prostočasne aktivnosti, ki se v zadnjem času izjemno močno širijo v naravo in do zdaj mirne življenjske prostore živali. "Za dobrobit prostoživečih živali, za ohranjanje biotske raznovrstnosti in tudi izkaz najbolj etičnega odnosa družbe do narave je bistveno, da si kot družba čim bolj prizadevamo, da se živalim prostoživečih vrst zagotavlja ustrezne življenjske prostore, ki so neonesnaženi, mirni in omogočajo kakovostno preživetje. Tedaj bi bilo tudi živali, ki bi potrebovale začasno oskrbo v zatočišču, manj," so še zapisali.