Mladi individualisti, a želijo pomagati

Mladi sami velikokrat povedo, da se v šoli premalo pogovarjajo o solidarnosti, nam je povedala Maja Drobne iz Zavoda za razvoj mobilnosti mladih Movit. Mladim se s tem, ko etiketiramo, da so pasivni in jim ni mar, dela krivico, razmišlja. "Velikokrat je problem to, da so takrat, ko želijo biti solidarni, zaradi tega nesprejeti bodisi v krogu svojih vrstnikov ali pa s strani staršev. V smislu ne bodi neumen in delaj zastonj, raje poskrbi zase," je pojasnila Drobnetova. Da mladi v resnici veliko razmišljajo o tem, imajo potrebo in si želijo bolj solidarno družbo, v kateri bi si med seboj več pomagali in bi bilo več medgeneracijskega razumevanja, se je izkazalo tudi med desetimi dogodki, ki jih je zavod v sodelovanju z lokalnimi partnerji priredil v različnih slovenskih regijah, na Ravnah v sodelovanju s Koroškim mladinskim kulturnim centrom (KMKC) Kompleks.
"Če pomagaš, vedno zmagaš, solidarnost je naša najboljša varnost," so med drugim izjavili mladi, od katerih ne zahtevajo generalnih premikov, je pripomnila Drobnetova, ampak majhne korake, ki lahko na koncu privedejo do večje spremembe. Matic Grubelnik z Gimnazije Ravne solidarnost razume kot pomoč in prijaznost do sočloveka, zato bi sam postal bolj solidaren tako, da bi sošolcem nudil učno pomoč ali pa jim svetoval pri kakšni športni aktivnosti. Sicer solidarnost pri svojih sovrstnikih še opaža, a premalokrat.

Mladim je treba prisluhniti

"Mladi zelo hitro dobijo nalepko, da so problematični, prepad med starejšo in mlajšo generacijo pa se ponavlja že desetletja. Generacije se spreminjajo, zdaj jim lahko očitamo, da so preveč na telefonih, a v resnici tudi tam komunicirajo, toda na drugačen način, kot smo to mi počeli na ulici," je razložila Drobnetova. Na njihovih delavnicah je opazila, da so mladi, ki jih je sprva kdo oklical kot problematične in neprimerne za sodelovanje, na koncu izkazali največjo prizadevnost. Mladim je mar, a pomembno je, da jim znamo prisluhniti, to na koncu res potrebujejo. Tudi v družbi imajo občutek, da niso slišani, zato je to največ, kar jim lahko damo, je še povedala.

Potres v Posočju in dan na tržnici

V eni izmed aktivnosti, v kateri je na Ravnah sodelovalo okoli 60 obiskovalcev, so se morali v krizni (potres v Posočju) in vsakdanji situaciji (dan na tržnici) postaviti v čevlje nekoga drugega. "Preko likov, ki so tipični za te prostore, skušajo raziskovati vzajemen odnos, ki ga prinaša solidarnost, kaj lahko naredimo za sočloveka. Potem jo tudi reflektirajo, kako so se počutili v svoji vlogah, kako se jo da tudi preslikati v realno stanje," je razložila Drobnetova. Ana Pisar, direktorica KMKC Kompleks, je tako za nekaj časa postala Bojan, uslužbenec v medgeneracijskem centru, ki pomaga starejšim občanom. V stik je prišla z mlajšimi in starejšimi osebami, potrebnimi pomoči. "Solidarnost kot vrednota ima zelo širok pomen, v prvi vrsti pomislim na pomoč drugim ljudem, nato na neko osnovno ljubezen v različnih odnosih v življenju - med prijatelji, v družini, še bolj pa na solidarnost do ljudi, ki nam niso najbolj blizu, s katerimi ne prihajamo vsakodnevno v stik. Solidarnost je obenem lepilo, ki drži družbo skupaj. Zaradi vse večje individualizacije in načina življenja, tudi egoizma, solidarnost iz določenih por družb izginja, zato je pogovor o tem zelo pomemben," je strnila. Dan so v solidarnostni kavarni sklenili s predlogi, s katerimi bi skupaj zgradili bolj solidarno družbo.
Mladi bi si tako programe solidarnosti želeli v šolskem sistemu, na osebni ravni, pri posameznikih pa bi želeli več strpnosti, manj obsojanja in sprejemanje vseh, tudi drugačnih.