Mojca Kamnik: "Ljudsko kulturo bi morali bolj spoštovati"

Devetindvajsetletna Mojca Kamnik z Raven na Koroškem že vrsto let živi v Mariboru, kamor jo je prvotno ponesel študij glasbene pedagogike. Mesto ji je že takrat "zapasalo", Korošica pa danes v štajerski prestolnici zaznava dobro okolje za življenje. Maribor ji predstavlja tudi nekakšen odmor od Koroške, kjer je vseskozi aktivna z več projekti. Da ima več projektov na Koroškem kot v Mariboru, pravi in dodaja, je ena redkih, ki hodi na delo na Koroško, živi pa v Mariboru. Rada se premika sem in tja, všeč ji je njen status kulturne nomadke.

Kako s kulturnega vidika in vidika vašega dela primerjate Koroško in Maribor?

"Koroška se mi zdi kulturno precej razvita, a občine bi morale več investirati v kulturo. Opaziti je ta razkorak, kako se (ne) sprejema neko sodobno umetnost, glasbo, gledališče, kulturno vsebino in kako 'gasilske gavde'. Maribor se gotovo razlikuje v tem smislu, veliko več je sodobne, eksperimentalne, alternativne umetnosti, a bi tudi tu lahko dali več poudarka alternativni sceni. Za mlajše umetnike je tukaj odprt, dober prostor za delo, denimo v GT22, Vetrinjskem dvoru, tudi Salon uporabnih umetnosti je bil (dokler ga niso zaprli) odličen prostor za mlade, trudi se tudi mariborski MKC ...

Pred leti smo na Koroškem začeli delovati z našim Umetniškim klubom 101. Organizirali smo dogodke, snemali videospote, glasbo, nismo se osredotočali na eno občino, saj nismo imeli svojega stalnega prostora. Nekaj smo priredili v Slovenj Gradcu, nato v Črni, fajn nam je bilo, da smo prisotni povsod, a hkrati nikjer zacementirani. Denar je sicer, če nekaj delaš rad, manjši problem. A ko moraš preživeti, pač postaviš stvari na tehtnico.

Štiri leta sem na Koroškem vodila tudi pevske zbore (MPZ DU Viharniki, MPZ Mežiški knapi in vokalno skupino Smo, kar smo). Zborovodstvo mi je zelo pri srcu, a zaradi finančnega vidika in drugačnih ambicij sem ga opustila. Pevcem to predstavlja ljubiteljsko dejavnost, zato v njih tudi ni bilo toliko ambicioznosti. Pri zborovskem petju se razvijejo zelo lepi odnosi, sploh s starejšimi generacijami, ki imajo odnos do avtoritete zastavljen čisto drugače, imajo drugačno spoštovanje. Današnje generacije smo pač takšne, vsak ima neko svoje mnenje, vsak ve vse, pri starejših je drugače. Pustijo ti, da delaš, in ti pri tem zaupajo."

To pa niso edine izkušnje, ki jih imate pri delu s starejšimi ...

"S starejšimi sem bila vseskozi v stiku, tudi zaradi mame Marjane Kamnik, zaposlene v Koroškem domu starostnikov. Tam sem precej nastopala, opravljala tudi počitniško delo in razvila lepo komunikacijo s starejšimi. Rada se pogovarjam in družim z njimi. Trenutno sem se tudi strokovno začela ukvarjati z osebami z demenco, z glasbo jih želimo spomniti na delce pozabljenega. Obstajajo številne oblike glasbene terapije, našo obliko - projekt Sproščanja z glasbo (Predvajaj mi spomin) - pa smo razvijali v okviru pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe na Koroškem.

Trenutki ob metodah, s katerimi smo nekatere zbudili iz njihove apatičnosti, se z njimi celo pogovarjali, so neprecenljivi. Tega, da bi nekdo šel res tako temeljito iskat njihove najljubše skladbe, ki bi jih poslušali s slušalkami, in jim ponudil individualno izkušnjo poslušanja, v Sloveniji še nisem zasledila. To smo počeli v Slovenj Gradcu, na terenu, zdaj malo mirujemo zaradi situacije v zvezi s covidom-19, se pa že dogovarjam tudi z domom starostnikov Ptuj. Smiselno se mi zdi, da se življenje v domovih za starejše prilagodi tako v smislu približka njihove mladosti kot vključi prednosti digitalne dobe.

Sploh v času karantene se je to poznalo, ko niso imeli obiskov, druženja s prostovoljci, vse je upadlo, socialna distanca je bila zanje toliko večja. Neki mp3 in slušalke pa so nekaj tako preprostega, minimalnega in relativno poceni."

Kdaj vas je pritegnila zborovska glasba?

"Pred študijem glasbene pedagogike mi zborovska glasba še ni bila tako blizu, prevzela me je zaradi naše takratne profesorice dirigiranja Karmine Šilec in njenega posebnega umetniškega in pedagoškega pristopa.

Imela sem čast biti del Carmine Slovenice za tri leta, nato pa sem se jim ponovno pridružila leta 2018 pri projektu VOGP - Vokalnem orkestru glasbe preživetja. Projekt je predstavljal pesmi žensk, ujetih na indonezijski Sumatri med drugo svetovno vojno. Priredbe klasičnih in bolj poljudnih pesmi smo zapele v 80-članskem zboru s starostnim razponom od deset do sedemdeset let. Naš novi projekt DERT pa predstavlja glasbo žensk, ki so se odločile živeti kot moški. Gre za precej aktualno idejo glede na trenutna LGBT-gibanja. S temi sodelovanji ogromno izkušenj pridobivam kot pevka, umetnica, glasbenica in pedagoginja."

Poleg zborovodstva poučujete še kaj? Ko sem vas klicala, sem vas zmotila pri poučevanju nekega inštrumenta.

"Res je (smeh). Tu pa tam koga učim. Zadnjič sem učila gospo iz doma starostnikov, ki si je pri svojih 86 letih zaželela naučiti se igrati klavir. V enem letu je postala notno pismena, v času karantene sem ji napisala note, primerne za njeno sposobnost igranja klavirja. Gospa je lahko marsikomu vzor."

Na koroških odrih že vrsto let spremljamo vaše igranje različnih inštrumentov, tudi v družbi očeta, kantavtorja Milana Kamnika.

"Recimo, da sem multiinštrumentalistka. Začela sem z igranjem violine, nadaljevala z violo. Med študijem na Pedagoški fakulteti v Mariboru sem začela igrati klavir in različna tolkala, da sem se igrala še z ritmom. Zdaj se dve leti spoznavam z basom, malo se učim še mandolino. Rekla bi, da moje znanje kateregakoli inštrumenta ni na vrhunskem nivoju, a se rada, mogoče še preveč, spoznavam z novimi stvarmi. Vsak inštrument ima neko svojo osebnost. Če jih več pobližje spoznaš, lahko v glasbi na nasploh drugače pristopaš."

Praktično v zibelko so vam bile položene ljudske pesmi, do katerih ste kasneje tudi sami razvili poseben odnos.

"Zaradi očeta sem vedno imela stik z ljudsko glasbo, kasneje tudi z zborovskimi pevci, saj so vsi pogoste situacije začenjali s pesmijo. Niso se spraševali, ampak enostavno zapeli, zaradi narave življenja pesmi. V bistvu mi je filozofija ljudske umetnosti postala posebej zanimiva, ko sem krajše obdobje študirala muzikologijo in pela pri Carmini Slovenici, kjer pojem še danes. Z zasedbo Hedera Vento smo ljudsko glasbo igrali po svoje, nismo se držali načina ljudskih godcev, ki še vedno igrajo po principu od ust do ust. Trenutno koroške ljudske pesmi prirejam s pomočjo bas kitare, mandoline, viole, rada se igram z njenimi elementi. Melodije so si precej podobne, veliko je ponavljanja, a v lastnih poskusih lahko dodaš nekaj čisto novega.

Ljudsko kulturo, ki je Slovence brez uradne države držala skupaj celo tisočletje, bi morali bolj spoštovati. Še posebej v teh časih ne bi smeli pozabiti nanjo. Mislim, da sicer nihče nima konkretnega odgovora, kako bi moralo danes kulturno življenje potekati, vendar bi se morali vrednosti kulture bolj zavedati. Ne vem, ali si lahko predstavljamo življenje brez glasbe, filmov, brez vsega kulturnega dogajanja. Navsezadnje smo socialna bitja, kultura pa nas povezuje na poseben način."

Na youtube ste ravno naložili svojo četrto avtorsko skladbo.

"Zanimivo mi je ustvarjati avtorsko glasbo na način, da sama posnamem vokale, napišem tekste in jo naredim tudi produkcijsko. V bistvu te skladbe niso toliko zaigrane, ampak bolj sproducirane. Drugačen proces ustvarjanja glasbe je z računalnikom, saj je ta kot 'inštrument' popolnoma drugačen od akustičnih. Komad Why we fought (Za kaj smo se borili) je sicer nastal organsko, Burn out (Izgorevanje) pa pri delu z računalnikom. Vsi moji teksti pridejo iz nečesa, kar me je v aktualnem času jezilo. Komad Why we fought je nastal na podlagi razmišljanja o tem, kako ignorantski smo do nekih stvari, ki smo jih že naredili in obžalovali, potem pa jih vnovič ponavljamo. Rada sem kritična, mislim, da je vloga kulture, in umetnosti na splošno, da je kritična do sistema, da mu postavi ogledalo.

Marsikaj, različne zvrsti spoznavam v poslušanju in igranju, a še vedno najraje igram ljudsko glasbo sveta, tudi kaj v smislu punka, rocka, metala, sploh zdaj, ko se učim bas, ki je sestavni del takih zasedb. Kot violistka težko igram punk, a se tudi da (smeh). Muziko, ki jo izdajam, težko opredelim, ker raziskujem, kateri stil mi ustreza, kaj mi zveni dobro."

Tudi med karanteno niste počivali.

"9. oktobra imam svojo prvo zvočno predstavo v prostoru Raum AU v Slovenj Gradcu. Ideja se mi je porodila med sprehodom v karanteni, ko sem ogromno razmišljala, kaj se dogaja, kaj to pomeni za nas. Vse sem si zapisala, nato pa posnela. Zanimivo mi je bilo z zvočnega vidika, saj ljudje svet doživljamo zelo avdiatorno. Skoraj ves čas slišimo svoje misli, neko pesem z radia, nekaj, kar smo prebrali ... Miselni proces zelo težko posnameš - v nasprotju z vizualnim, kjer lahko s fotografijo ali videom realnost konkretneje zajameš."

V magistrski nalogi ste analizirali očetovo glasbeno ustvarjanje.

"Lani sem magistrirala z nalogo Kantavtor kot ljudski umetnik na primeru Milana Kamnika. Težko je bilo ločiti zasebno in poiskati neko distanco, zato sem si izbrala precej strogega mentorja. Odkar se je percepcija ljudske glasbe spremenila, termini niso usklajeni. Oče mi je vedno predstavljal integralni del koroške kulture in s tem tudi nekakšnega sodobnega ljudskega pevca. Ogromno ljudi, prijateljev, sošolcev, mi je vseskozi govorilo, kakšna legenda je moj oče. Njegove pesmi so tudi z odra in glede na feedback publike zvenele ponarodele. Mogoče bodo nekoč postale ljudske, ker so tako blizu Korošcem. S tem razmišljanjem sem pisala tudi magistrsko nalogo. Naslednje leto jo bom spravila v knjigo, v kateri bo cela očetova kariera, zajet pa bo še strokovni vidik, kaj dela."