Nataša Zupanc: Opisujem svojo nemoč, ki sem jo takrat čutila, strah pred posledicami bolezni, ki mi je vzela moč gibanja

Slovenjgradčanka Nataša Zupanc je v letu, ko praznuje 50. rojstni dan, izdala knjigo z naslovom Slečena, drugo zapored, v kateri opisuje svoj povratek iz Afrike in težko bolezen, saj je pred približno tremi leti med obiskom bližnjih v Sloveniji zbolela za hudo obliko malarije. Zdravniki so ji komaj rešili življenje. "To je izkušnja, ki ti da drugačen pogled na svet, življenje, da si zdrav, da telo deluje," pove sogovornica, ki se je za tak naslov knjige odločila zato, ker se je v njej razgalila.

"Opisujem bolezen, bivanje v bolnišnici, svojo nemoč, ki sem jo takrat čutila, strah pred posledicami bolezni, ki mi je vzela moč gibanja, branja, izpadali so mi lasje, bila sem brez orientacije ..." spomine strne Nataša. Knjiga se - tako kot že prva z naslovom Oblečena v kente - lahko bere kot roman, lahko pa vsak v njej najde tudi nekaj več, zgodbo o pogumu, osebnostni rasti, moči in zaupanju življenju, da bo poskrbelo za vse.

Ni mogla hoditi ...

Ko je Nataša lani izdala knjigo Oblečena v kente, v kateri opisuje svoje življenje v Afriki, kjer je, poročena s šamanom, živela tri leta, je bila zanjo knjiga zaključena celota. Že kmalu potem, ko je izšla, pa je prejela ogromno telefonskih klicev in elektronskih sporočil ljudi, ki so jo prebrali. Zanimalo jih je, kaj se je z njo zgodilo po vrnitvi v domovino.

Pred tremi leti se je namreč v rodni Slovenj Gradec vrnila s povratno letalsko vozovnico, ki pa je ni povsem izkoristila, saj je v času obiska zbolela za hudo obliko malarije. Še danes skorajda ne more verjeti, da jo je prebolela brez zdravstvenih posledic, saj bi lahko bila hroma ali slepa, zaradi odpovedi ledvic na dializi. "Druga knjiga je veliko bolj intimna kot prva. Veliko sem jokala, ko sem jo pisala. Šlo je za neke vrste čiščenje skozi solze. Opisujem bivanje v bolnišnici, kjer sem preživela mesec in pol, in potem še devet mesecev okrevanja pri starših, ki sta skrbela zame kot za majhnega otroka. Najbolj sem se zgrozila takrat, ko sem se zbudila iz kome in ugotovila, da zaradi vsesplošne oslabelosti ne morem hoditi. Tudi brati nisem mogla, saj nekaj časa nisem videla, pisala sem počasi in z veliko težavo, odpovedala so mi jetra, težave sem imela z ledvicami ... Po odpustu iz bolnišnice se mi je sesul še orientacijski sistem, včasih sem se čisto izgubila, sploh nisem vedela, kje sem. Potem so mi začeli izpadati še lasje v šopih. Res je bilo grozno, prej sem imela dolge črne lase, potem sem se postrigla na paž," se težkega obdobja spominja Nataša, ki je prepričana, da je šlo za samozdravljenje, saj se ji bolezen ni dogajala le na fizičnem nivoju, ampak tudi duhovnem.

Tudi zdravnica v ljubljanskem kliničnem centru ji je rekla, da se je pri njej zgodil čudež, da je preživela brez kakršnihkoli posledic za zdravje. "Mislim, da še ni bil moj čas, da grem. Poleg tega sem si v mislih ves čas ponavljala, da bom ozdravela," se spominja. Se je pa po bolezni spremenila. Zaradi te izkušnje in tudi že dogajanja v Afriki bolj ceni življenje, manj se obremenjuje z nepomembnimi malenkostmi, manj je navezana na materialne stvari.

Že drugič začela iz nič

"To je bilo drugič, da sem v življenju začela iz nič. Prvič je bilo pred dobrimi petimi leti, ko se odšla v Afriko, in potem znova predlani, ko sem se vrnila domov na obisk, a zaradi malarije ostala," pove. V Afriki sta z možem Cosmosom, ki je šaman in jo je med njenim bivanjem na črni celini vpeljal v druge sfere in dimenzije, ob Atlantiku kupila zemljišče in na njem postavila hiške, kjer sta izvajala terapije in sprejemala turiste. Vse je podarila njemu in skupnosti.

"Ko sem vse podarila, so začele k meni prihajati dobrine. Kot da bi se mi odprl neki kanal za obilje. Bila sem brez denarja, pa mi je prijateljica podarila nenošena oblačila visokega cenovnega razreda, ki so mi bila kot ulita, povabili so me tudi na morje in še veliko drugega se je dogajalo, ko sem opustila navezanost na materialne dobrine," pravi Nataša, ki ima v Slovenj Gradcu salon, kjer med drugim opravlja zdravilne ("healing") masaže. Gre za neke vrste obliko pomoči ženskam, da preko pogovora in dotika znova najdejo same sebe, svoje potenciale. Izdeluje pa tudi energijski nakit, ki si ga ženske v Afriki nadenejo okoli bokov in jih ščiti pred slabimi energijami.

Verjetno je to za marsikoga pri nas najmanj neobičajno, na črni celini pa imajo drugačna verovanja in prepričanja. Nataša, ki si je obilo duhovnega znanja pridobila v Afriki in tudi po hudi izkušnji z boleznijo, ima drugačen pogled na svet. Ve, da je še veliko skrivnostnega, drugačnega, česar morda še ne razumemo, a to ne pomeni, da ne obstaja.

In kako je z njej drago Afriko? "Cosmos je pričakoval, da se bom vrnila, jaz pa nisem imela dovolj poguma, da bi šla nazaj. Bojim se, da bi me znova pičil okužen komar. Potem se je za nekaj časa zavil v molk, zamero, zdaj pa sva znova na nivoju prijateljstva. Stike imava, a poredko."

Zdaj živi tako, kot si želi, predvsem pa plava s tokom življenja in prepušča, kam jo bo ponesel. Njeno življenjsko vodilo je, da v življenju lahko izgubiš vse, ne smeš pa izgubiti vere v življenje. To in mnoge druge misli je napisal njen oče Ivan Kremžar, najdemo jih tudi v njeni novi knjigi. Komaj čaka, da mine čas omejitev in zapor, da jo bo lahko tudi uradno predstavila svojim bralcem.