Neenaki zaradi slabih internetnih in telefonskih povezav

Čeprav je za večino Slovencev v dneh, ko morajo obveznosti opravljati v glavnem za domačimi zidovi, dobra internetna povezava nekaj povsem samoumevnega, pa to ne velja za 891 gospodinjstev na Koroškem. Ta podeželska območja so tako imenovane bele lise, kjer so brez dostopa do širokopasovnega omrežja, kar nekaj teh območij pa ni pokritih niti s telefonskim mobilnim signalom.

V minulem letu so težavo že večkrat izpostavili, tudi ob obisku vlade, a rešitve še ni na vidiku, saj slovenski operaterji, ki sicer zagotavljajo dostopnost, tu ne vidijo ekonomske upravičenosti. Omrežje bi namreč morali graditi na težje dostopnih in od mestnih središč oddaljenih redko poseljenih terenih. V občini Podvelka je takšnih gospodinjstev največ, kar 363. Po prvem tednu, ko se vsi učenci, dijaki in študentje spet šolajo od doma, je zato ob učnem procesu na daljavo nastopilo nemalo težav, ki terjajo številne prilagoditve učiteljev, učencev in njihovih staršev.

Ravnatelj Osnovne šole (OŠ) Brezno - Podvelka Leo Čelofiga ocenjuje, da ima težave pri šolanju na daljavo kar četrtina učencev. Podobna slika je v Črni na Koroškem, kjer na območjih brez internetne povezave ali kjer je ta slaba, biva 271 gospodinjstev. Županja in župani občin Mežiške doline in Podvelke so prejšnji teden na vlado naslovili pobudo, da naj problematiko uvrstijo v šesti protikoronski paket. Da se prebivalci, ki se nanje vsakodnevno obračajo s pozivi po rešitvi tega problema, upravičeno počutijo zapostavljene, kot drugorazredni državljani, ki so v že tako težki situaciji povsem hendikepirani, so zapisali.

​Različno do gradiv

"To ni pouk, kot bi moral biti," ocenjuje ravnatelj OŠ Črna na Koroškem Mitja Pranjič - ob dejstvu, da se morajo nekateri starši, ki doma nimajo interneta, s poukom ukvarjati v službi. Nimajo pa težav le tisti, ki so oddaljeni, težave s povezavami imajo celo otroci, ki živijo v središču Črne. "Obremenitve za omrežje so trenutno prevelike, dopoldne deluje internet vse počasneje. Nekatere stvari lahko nekateri učenci samo preberejo, ne morejo pa si pogledati denimo videoposnetka, kaj šele da bi sodelovali v videokonferenci. Prisotna je slaba volja, signale po hišah lovijo tako, da hodijo iz sobe v sobo," opisuje Pranjič, ki druge rešitve kot izgradnjo širokopasovnega interneta ne vidi. V šoli se sicer prilagajajo, učenci se znajdejo, do gradiva pridejo na različne načine, a to ni dolgoročna rešitev, saj ob tem, ko otroci ne morejo dostopati istočasno in na enak način, med njimi nastajajo prevelike razlike.

V Podvelki si učenci tam, kjer imajo mobilni internet, pomagajo z mobilnimi podatki in dostopno točko s telefona, ponekod lovijo avstrijski signal, nekateri otroci pa so se ta čas celo preselili k babicam in dedkom. A dolgoročno tako ne bo šlo, razmišlja tamkajšnji ravnatelj. Šola se je povezala s Telekomom, Arnesom, posojajo računalniško opremo, mobilne telefone, a povpraševanje po pomoči je preveliko, nam je razložil. Trenutno izvajajo spletno anketo, s katero bodo zbrali vse primere in lažje ugotovili, kakšne so možnosti za priključitev, zakaj imajo posamezniki težave in ali si katera družina dragih, a primernih paketov ne more privoščiti.

​Problematične tudi črne lise

V Topli v občini Črna na Koroškem, kraju, od centra oddaljenem približno deset kilometrov, v stanovanjski hiši z družino biva Sašo Kaker, ki ima dve šoloobvezni hčerki. So brez internetne povezave, skozi dolino namreč poteka le kabel za stacionarni telefon, a je vse tako zastarelo, da možnosti novega priključka za internet ni.

Nimajo niti mobilnega signala, da bi lahko izkoristili vsaj mobilni internet. Do interneta, ki je počasen, lahko dostopajo samo štiri gospodinjstva, na tem območju pa je pet kmetij in dve stanovanjski hiši. "V službi vsak dan iz spletnih učilnic sprintam gradivo in ga okoli 16. ure prinesem hčerkama. Ko pridem iz službe, se lahko šele lotimo izobraževanja na daljavo, ki nato traja do večera. Problem pa je, da vsaj 70 odstotkov vsega, kar je v spletnih učilnicah, poteka preko zooma, zato so naši otroci prikrajšani, saj niso deležni razlag in vsega, kar se učitelji z učenci dogovorijo," je povedal Kaker, ki je na šolo že naslovil prošnjo, da bi učitelji zoom konference posneli in jih poslali v spletne učilnice. Na tak način bi jih v službi lahko naložil in potem odnesel domov.

"Vse skupaj je problematično in pomeni veliko obremenitev, da ne govorim o času, ki ga za to porabim v službi, in stroških, ki nastajajo. Situacijo bi lahko reševali tako, da bi otroke odpeljali v Mežico k starim staršem, ki imata dostop, a tu je še težava prepovedi prehajanja med občinami." Kritičen je tudi do tega, da se izpostavljajo zgolj bele lise, ki pomenijo, da na območju ni možnosti širokopasovne povezave: "Potem se izgovarjajo, češ, kaj se pritožujemo, če je tako pol Slovenije v belih lisah. Velika razlika pa je, če sploh nimaš dostopa do interneta. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko je teh črnih lis, o katerih se ne govori dosti."

Pred tremi leti se je univerzitetna profesorica ekonomsko-poslovne fakultete dr. Aleksandra Selinšek iz Maribora preselila v Lehen na Pohorju, v občino Podvelka. "Prej tega nismo zaznali, a zdaj, ko imamo vsi vse na daljavo, imata tudi moja srednješolska otroka težave. Posebno ko moramo vsi vključiti kamere, nam zaostajajo slike, prekinja nam zveze. To je zlasti neugodno za moje delo, ko me na drugi strani spremljajo študentje. Je stresno, sam si nezadovoljen s svojim delom, čeprav gre za tehnične težave, saj kljub temu kakovost, celotna storitev ni takšna, kot bi si želeli. Kot posameznik si izpostavljen temu, da moraš iskati rešitve. Seveda jih, a to se mi zdi v današnjem času res nepotrebno. S tega vidika je občutna razlika med življenjem v mestu in tukaj. Kot da sem padla nazaj med dinozavre," je povedala Selinškova, ki se zdaj, kljub temu da ima možnost delati od doma, raje vozi v Maribor in predava iz svojega kabineta. "To je manj stresno, kot da se doma ubadam s slabim prenosom podatkov," nam je povedala.