Petra Majdič v pogovoru s Tjašo Oder: "Jeklene volje mi ni nikoli zmanjkalo"

Ravenčanka, ki se ponaša z naslovom svetovne mladinske prvakinje v disciplini 1500 m prosto (Lima 2011), je slovenske barve zastopala tudi na poletnih olimpijskih igrah v Londonu 2012 in Riu 2016. S plavanjem se je začela ukvarjati v osnovni šoli in odtlej nizala uspehe ter postavljala državne rekorde v prosti tehniki na različnih razdaljah tako v 25- kot 50-metrskih bazenih, letos pa je pri 26 letih zaključila aktivno kariero. Za njeno paradno disciplino je veljala 800 m prosto, odlične rezultate pa je dosegla tudi na 1500-metrski razdalji. Na mladinskih evropskih prvenstvih je osvojila tri medalje: zlato na 1500 m v Pragi (2009) ter zlato na 800 m in srebrno na 1500 m v Helsinkih (2010). Preboj v članski kategoriji ji je uspel z bronasto medaljo na 800 m prosto na evropskem prvenstvu v Londonu 2016. Po uspešno zaključenem šolanju na univerzi v Arizoni, ZDA, se je vrnila v domače okolje pod Peco. Njeni uspehi na Koroškem niso ostali prezrti, saj je prejemnica Klančnikove plakete (2010) in nagrade za športnico leta (2018) Zveze športnih društev Ravne na Koroškem.

Pred časom je postala tudi ambasadorka jeklenega poligona za vadbo na prostem v Ravnah. Ob tej priložnosti se je z njo pogovarjala Petra Majdič, nekdanja vrhunska smučarska tekačica in ambasadorka jeklene volje Skupine SIJ – Slovenske industrije jekla. Nekonvencionalen intervju športnice s športnico objavljamo v Večeru; gre za pogovore v sklopu izpostavljanja pomenov jeklenih poligonov za vadbe na prostem po slovenskih občinah, ki ga izvajata Olimpijski komite Slovenije in Slovenska industrija jekla.

Ko si kot 18-letnica na olimpijskih igrah leta 2012 skočila v olimpijski bazen, ti ni zmanjkovalo ne želje ne volje. Kaj pa jeklene volje?

"Jeklene volje mi nikoli ni zmanjkalo. Korošci smo znani po tem, da se znamo motivirati. Vedno sem imela neizmerno veliko ciljev, za kar mi volje ni nikoli primanjkovalo, poleg tega so me domači spodbujali. V športu se včasih zgodi, da ti mogoče kdaj pa kdaj zmanjka motivacije, ampak so cilji tisti, ki se jih moramo oklepati in stremeti proti njim. Z njimi pride tudi motivacija."

Se kdaj v bazenu ali ob njem srečaš z mladimi dekleti, ki jim včasih zmanjka jeklene volje za trening, jim pomagaš?

"Na bazenu na Koroškem mi je bilo vedno zelo všeč, da lahko mlade motiviram. Vidim, koliko imajo energije in da so radi v družbi z drugimi plavalci in je šport zanje igra. Običajno, ko plavalci oziroma športniki malo odrastemo, se v srednji šoli pojavi dilema, ali bomo še naprej tekmovali ali pa bomo nadaljevali šolanje. S srednješolci se veliko pogovarjam in jih z veseljem motiviram. Menim pa, da šola lahko vedno počaka, šport težje, saj za določene rezultate, žal, postaneš prestar. Meni je sicer ob univerzi uspelo doseči tudi nekaj vrhunskih športnih rezultatov."

Kaj ti je bil večji izziv oziroma preizkus tvoje jeklene volje? Dokončanje študija v Arizoni ali trikrat zaporedoma se uvrstiti v olimpijsko reprezentanco?

"Oboje je bil kar velik izziv. Ko sem bila stara 18 let, sem šla sama v Združene države Amerike. Nikogar nisem poznala, tudi jezik mi takrat še ni tako tekel kot danes, kultura je čisto drugačna, tako da sem potrebovala veliko jeklene volje za drugačen način življenja, kakršnega sem bila vajena. Za olimpijske igre pa moraš imeti veliko motivacije, zahtevajo veliko odrekanj, vložiti je treba veliko truda. Da sem dosegla vse, kar sem si v življenju želela, sploh z olimpijskimi igrami, se je izšlo eno z drugim."

Kdo je tvoj večji motivator: notranja želja po uspehu, dokazovanje sebi ali konkurenca na tekmi?

"Želja, da si dokažem, da zmorem. Seveda pa gre konkurenca skupaj s to željo, da sama sebi dokažem, da lahko premagam tudi druge."

Bi lahko živela v ZDA?

"Ne. Kultura in ljudje so čisto drugačni, mogoče so bolj egoistični. Navajena sem na družabnost, da vsakdo malo poskrbi za drugega, tam pa tega nisem občutila. Ko sem prišla tja, sem bila sama za vse."

Ali si s kom v ekipi stkala močne prijateljske vezi?

"Prvo leto ne. V drugem letu sem spoznala tri prijateljice, s katerimi smo ohranile stike in gremo še sedaj skupaj na morje: Finko, Kanadčanko in Američanko."

Kolikokrat si prvo leto jokala?

"Prvo leto zelo pogosto. Po zaključku študija in vrnitvi iz ZDA mi je mama dejala, da se prvo leto niti enkrat nisem nasmejala, ko smo se vsako nedeljo slišali prek videoklica. Tega se sploh nisem zavedala, ampak, če me vprašate danes – zame je bila to nepozabna izkušnja in bi se še enkrat tako odločila."

Kako to, da takrat nisi prekinila? Kaj te je tako močno motiviralo, je bilo to dokazovanje na tvojem področju?

"Vztrajnost. Neizmerno sem si želela, da bi ob športu tudi doštudirala. To me je najbolj gnalo. Vedela sem, da se bom v Sloveniji morala odreči plavanju, če bi želela študirati. Na žalost je tako v mojem primeru in disciplinah, ki jih plavam. In tega nisem želela. Zato sem vso svojo vztrajnost in trmo usmerila v svoj cilj: da ob plavanju tudi doštudiram, in vedela sem, da ko doštudiram, se vedno lahko vrnem domov in nato še naprej treniram."

Lahko, prosim, opišeš svoj tipičen dan med študijem v ZDA?

"Vstajanje ob 5. uri, ob 5.30 je sledil prvi trening: kratko ogrevanje, nato skok v vodo in dve uri treninga. Ob 7.30 je bil na vrsti zajtrk in nato predavanja, izbrana po mojem programu. Način študija v ZDA se razlikuje v tem, da si sam izbereš predmete in ure, kdaj boš to opravil. V obdobju štirih let moraš nato izpolniti vse predpisane kriterije v skladu s programom, da doštudiraš. S tega vidika je zelo prijazno, saj si vse prilagajaš. Je pa res, da sta potrebna trdna volja in strog ritem. Predavanja so trajala do 14. ure, nato je sledil popoldanski trening od 14.30 do 16.30. Kadar sem imela biologijo ali kemijo, sem šla nato še v laboratorij na vaje, nato domov. Sledilo je delanje nalog in učenje. Tak urnik sem imela ob ponedeljkih, sredah in petkih, ob torkih in četrtkih pa sta bila na jutranjem treningu enourno plavanje in fitnes."

Kateri je bil tvoj največji izziv med študijem v ZDA?

"Družina, saj mi zelo veliko pomeni. Zelo močno sem jo pogrešala, in to, da je ni bilo ob meni, da bi mi pomagala in me spodbujala, je bilo najteže. In dejstvo, da nisem mogla za vikende domov in kot sovrstniki nedelje preživljati z družino. Podoben tempo življenja – usklajevanje srednje šole in treningov - sem imela že prej, zato mi to ni predstavljalo težav."

Ali bi lahko ocenila, da te je tisto obdobje naredilo najbolj jekleno? Se je volja takrat najbolj obrusila?

"Ja. Se mi zdi, da moraš v življenju prestati takšne preizkušnje, da si bolj trden in te ne preseneti vsaka malenkost in ne obupaš takoj. Amerika mi je res dala jekleno voljo."

A vendarle ti je epidemija prekrižala načrte oziroma pripomogla k temu, da si se že relativno zgodaj odločila za zaključek aktivne kariere?

"Kopica okoliščin je botrovala moji odločitvi, ki seveda ni bila lahka. Ob začetku epidemije so se zaprli bazeni, treningi v vodi so bili onemogočeni, nato so se mi hitro pojavile stare poškodbe, predvsem rame in prsnice. Potem sem se še sama okužila s covidom-19 in kar šest tednov bolj ali manj preležala. Razumljivo je, da ti v takih situacijah zmanjkuje motivacije, ko ne moreš niti osnovnih obveznosti izpolnjevati."

Četudi si imela že izpolnjeno normo za nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, te prestavitev ni dovolj motivirala, da bi vztrajala še vsaj leto dni?

"Pred epidemijo sem bila res vrhunsko pripravljena, kot prva slovenska plavalka sem izpolnila olimpijsko normo, in to za dve disciplini, tako 1500 kot 800 metrov. Cilji so bili zato visoki, a ko enkrat ugotoviš, da realno niso več uresničljivi, ti poide motiv. Nato sem obelodanila odločitev in ni mi žal. V bazen se zdaj vračam le še enkrat ali dvakrat mesečno, bolj iz navade in zaradi opravljanja tečaja za učitelja plavanja, kar mi je pred kratkim tudi uspelo. Drugače pa sem plavanje zamenjala za planinarjenje, kolesarstvo, rolanje ... Seveda si želim ostali fit."

Bi svoje otroke dala v vrhunski šport?

"Če bi si želeli, vsekakor. Mogoče ne ravno v plavanje, če bi si to želeli, pa tudi. Odvisno od njihove želje, vsekakor jih bom podpirala in jim stala ob strani."

Kakšna je velikost tvoje noge?

"39 (v smehu, op. a.). Zelo majhna številka, škoda! Če bi imela malo večjo številko, na primer 41 ali 42, mislim, da bi lahko dosegala še boljše rezultate."