Jasmina Detela
Nisem preveč navdušena nad temi stvarmi, raje sem bolj v ozadju, je v telefonskem pogovoru na vprašanje, ali se lahko oglasim pri njej na pogovor o rejništvu, odgovorila Nevenka Verhnjak iz Mežice, ki je letos za svoje dolgoletno in uspešno delo prejela priznanje ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Je večja odgovornost kot biti starš svojim otrokom
Kot prave sestre
Nevenka je rejnica že trinajst let. Z možem Miroslavom imata oba rada otroke. Odločitev je prišla spontano, v eni od revij je brala o rejništvu, da v Sloveniji primanjkuje družin, ki bi sprejele otroke. Starejši hčerki sta odšli študirat, mlajša je bila še doma, zato življenje ni bilo več tako tempirano.
Zakaj mamica ni prišla?
V vsakdanjem življenju so se pojavile mnoge stiske in težave, a nikoli ni obupavala. "Ko postaneš starš, tudi nimaš prej šole ali tečaja. Podobno je pri otrocih, ki jih sprejmeš v rejo. Sčasoma jih spoznaš, prepoznaš njihove potrebe, močna in šibka področja ... Različno sem se znašla, včasih bolje, drugič slabše. Ko se zdaj ozrem nazaj, bi mogoče kdaj naredila kaj drugače. A to velja tudi za 'moje' hčerke. Seveda sem si poiskala tudi pomoč. Pri psihologih, zdravnikih. Pomembna je tudi pomoč socialne službe in izmenjava izkušenj med rejniki. Posebej srečanja rejnic in rejnikov na CSD Ravne vsake tri tedne. Vodi jih Borislava Repotočnik. Največ uporabnih informacij se dobi prav tam, rejniki si delimo svoje težave in probleme ter tudi izkušnje in informacije iz življenja, ki so pri našem delu zelo dobrodošle. Vsa leta sodelujemo tudi z matično družino deklic. Večkrat je bilo težko. Ko smo bili dogovorjeni z njihovo mamo, da pride, še bratca so pripeljali k nam, so vsi sedeli pred oknom in gledali, kdaj bo prišla - nje pa večkrat ni bilo. Kakšno razočaranje je bilo to zanje. Pogosto sem ostala brez besed, saj nisem vedela, kako naj jih potolažim. Nikoli, res nikoli pa nisem grdo govorila o njihovih starših, čeprav so bili ti (ne)stiki večkrat zelo stresni, pobrali so veliko energije. Že ne znajo drugače ali da je prišlo kaj vmes, sem jim govorila, oni pa, zakaj mamica ni prišla, nas ne mara," se spominja Nevenka. Največji dokaz, da je delala prav in da so jo sprejeli za svojo, je bil, da so ji otroci že tri dni po prihodu v njen dom rekli mama. Tudi sama pove, da so to njeni otroci.
Ni dopusta in vikendov
Biti rejnik je prijetno, a zelo odgovorno delo. Ko so bili otroci mlajši, jim je bila na razpolago 24 ur na dan, 365 dni v letu, ni bilo dopusta, prostih vikendov. Je večja odgovornost, kot biti starš svojim otrokom. "To zelo rada počnem, zato mi ni težko, a si moram kdaj napolniti baterije. Zelo rada sem na vrtu, grem v naravo, na sprehod, nabirat gobe ali borovnice. Večkrat me spremljata tudi punci, obe imata zelo radi naravo. Zdaj sta že odrasli in greva z možem enkrat na leto na Švedsko, na obisk k hčerki in dvema vnukinjama. Pa morje imam zelo rada," pove Nevenka.
Ljubeča, skrbna in sočutna
Strokovna delavka na CSD Ravne Borislava Repotočnik je Nevenko opisala takole: "Danes živimo v svetu, ki postaja vse manj občutljiv za človeško stisko. To se žal kaže tudi v tem, da je v Sloveniji vedno manj ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati otrokom, ki iz različnih razlogov vsaj začasno ali za daljši čas ne morejo več živeti v svoji družini. Zato je vsakdo, ki je kljub velikim zahtevam, odgovornosti in osebnemu odrekanju pripravljen stopiti v rejniške čevlje, vreden vsega spoštovanja in podpore ter pomoči družbe. Nevenka Verhnjak je ena od njih. Skupaj s svojo družino je v svoj dom povabila pomoči potrebni deklici, danes že dekleti. Nevenka je čudovita oseba, ljubeča, čuteča, sočutna, skrbna, odgovorna in iskrena. Spoštuje rejniško delo in ga sama odlično opravlja, z aktivnim in ustvarjalnim sodelovanjem v mnogoterih oblikah rejniškega sistema pa prav tako veliko prispeva h kakovosti rejništva v slovenskem prostoru, za kar je zasluženo prejela državno priznanje."
