Urška Polanc
Še odzvanja obdobje covidnega režima, ko je bilo vsakdanje življenje neulovljivo. Napetosti, stiske, izgube dostojanstva, prazne ulice ... Težko je bilo doumeti razsežnosti zdravstvene krize, v katero smo padali hitro in jo premalo razumeli. Nastopili sta negotovost in tesnoba. O slednjem sta ob odprtju razstave Odmevi karantenskega leta 2020 v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika premišljevala doktor psiholoških znanosti Peter Praper in avtor grafičnih listov Stojan Brezočnik, katerega razstava grafik bo na ogled še do konca januarja. O človeški in družbeni plasti, ko je prišlo do razsutja sistema, je najprej spregovoril Brezočnik. Ugotavlja, da so vsa vprašanja, ki so se človeku takrat porajala, vodila v neizhoden položaj.
"Nikakor ne moreš dojeti bistva stvari, se nasloniti na gola dejstva, ki bi bila mogoče izhodišče za racionalen razmislek. Ljudje so bili v nezavidljivem položaju, priča smo bili eksistenčnim krizam, ljudem, ki so bili na robu, ki so silno težko preživeli, se mogoče nekako zlomili," je spomnil. Da v umetnosti in pri njegovem delu ni (bilo) romantike, je med drugim izpostavil, ob tem, ko je praskal z iglo v kovinsko matrico.
Kako je dojel, videl čas grafik in razumel človeka v njem, je razmišljal tudi dr. Praper: "Šlo je za zelo izjemno situacijo, ki nam kaže ogledalo, v katero lahko pogledamo, kako pravzaprav živimo, kaj nam je najbolj pomembno - to ni simpatična povratna slika." Da se v krizah zgodijo agresije, je nadaljeval: "Kot smo agresivno odregirali tudi ob covidu, posebej ko smo opazili, da nekdo zlorablja izredno situacijo in nas poskuša disciplinirati. Ampak Slovence disciplinirati, to je Sifizovo delo ... " Kaj nam je naredil covid, se je vprašal. "Nekateri pravijo, da je bila ta izolacija katastrofa, a katastrofa je bila za ljudi, ki ne znajo biti sami, ljudi, ki nenehno potrebujejo odslikavanja od drugih ljudi in poskušajo doseči občudovanje. To je seveda iracionalni sistem, nima povezave z realnostjo, je v nekem smislu tudi patologija," razmišlja. Da covid ni povzročil nobene duševne bolezni, saj tu ni vzročno-posledične zveze, ampak je lahko deloval sprožilno pri človeku, ki je imel predispozicije, je dodal in izvzel izjemne situacije, ljudi, ki so izjemno nastradali ob tem, ko so jim propadli posli.
Glede doživljanja tesnobe, depresije pa: "Danes je vse depresija, ne znamo biti več ne žalostni ne potrti ne slabe volje, vse je depresija. To nam je naredil covid. Dobili smo strahove pred tesnobo, depresijo, da mislimo, da je treba jesti antidepresive. A brez tesnobe je človek bolj pokvarjen kot brez sramu in občutka krivde. Če je preveč, je zoprno, če je pa ni tam, kot bi morala biti, pa je še bolj zoprno. Kot pri telesni bolečini - če imaš visok prag bolečine, da je ne zaznaš, se ne zaščitiš. Tesnoba je pravi znak, da se je treba aktivno prilagajati, tisti, ki se s tem aktivno spopada, je relativno zdrava osebnost. Vse, kar je stabilnega pri človeku in njegovem življenju, je, da se aktivno poskuša uravnotežiti na način, da sproti rešuje probleme, ne pa da problemov nima. Še zdaj se izgovarjamo na to, kaj vse nam je naredil covid, ampak eni so neizmerno produktivni, ker so se zbudili, da morajo v življenju marsikaj spremeniti. Mislim, da to velja za vsako krizo. Pacienti sami rečejo, da je tisto, kar je največ vredno, to, ko so v sebi spoznali, da znajo krizo sproti razreševati."
