Andreja Čibron Kodrin
V Kotljah konec oktobra že tradicionalno obujajo spomine na življenje in delo domačinov, bratov Kuhar: pisatelja Lovra ali Prežihovega Voranca; urednika in varnostnega strokovnjaka Avgusta; Ivana, kmeta in avtorja igre Hotuljska ovset, ter Alojzija, duhovnika, politika, časnikarja in dvakratnega doktorja. Letošnje Kuharjeve dneve so posvetili slednjemu z izidom knjige Ddr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub. Izdali in založili sta jo Občina Ravne na Koroškem in Prežihova ustanova. Njen predsednik in župan Tomaž Rožen je dejal, da z njo odpravljajo dolg do družine Kuhar, Alojzija pa je mladim postavil za spodbudo in za zgled kot primer, da je v širnem svetu mogoče uspeti, tudi če prihajaš iz majhne vasi.
Izjemna izobrazba in kariera
Alojzij Kuhar (1895–1958) je bil zanimiva osebnost, na prireditvi so ga opredelili tudi kot "zamolčanega, različno interpretiranega, politično zaznamovanega, do konca Slovenca". V Celovcu je končal gimnazijo in bogoslovje, leta 1919 je odšel v Pariz na študij političnih ved in časnikarstva. Na sorbonski univerzi je tudi doktoriral, delal pa je kot socialni referent za izseljence na jugoslovanskem veleposlaništvu in dopisnik Slovenca. Leta 1930 se je vrnil v Ljubljano in postal zunanjepolitični urednik Slovenca, kasneje tudi zunanjepolitični komentator ljubljanskega radia. Od leta 1941 do smrti je živel v tujini, med vojno je bil v službi pri jugoslovanski emigrantski vladi, po njej pa prvi izseljenski duhovnik v Angliji, kjer je v Cambridgeu tudi doktoriral, od leta 1950 pa je v New Yorku vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije. Kot pravi avtor, je knjiga nastala "z upoštevanjem spoznanj in zapisov vseh Kuharjevih sodobnikov, tako prijateljev kot nasprotnikov, in vseh tistih, ki so tudi pozneje, predvsem v obdobju po osamosvojitvi Slovenije, pisali o življenju in delu našega velikega Hotuljca". Vanjo je vključil tudi Kuharjeva pisma in fotografije. Rezultat je zajetna knjiga na več kot 280 straneh, razdeljena na tri poglavja: Od zibelke do groba, Med kladivom in nakovalom ter Rokopisno gradivo ddr. Alojzija Kuharja.
Usodni nagovori domobrancem
V knjigi je nekaj prostora namenjenega tudi govorom, ki jih je ddr. Alojzij Kuhar iz Londona po radiu BBC namenil slovenskim domobrancem, njegovi pozivi pa so naleteli na nerazumevanje obeh strani. Enajstega septembra 1944 jim je denimo med drugim svetoval: "Kam naj bežite in kako, vam navodil dati ne morem, razen enega, da morate proč od sovražnika, dokler je še čas. Vsi oni, ki se hočejo dejansko boriti za osvoboditev domovine, in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojenje. Tisti pa, ki mislijo, da jim to ni mogoče, naj storijo vsaj eno, naj vržejo stran nemško orožje in prenehajo z ubijanjem lastnih ljudi in naj pomagajo v borbi za svobodo svojega naroda." Osojnik Kuharjevo ravnanje pojasni tudi z njegovo sposobnostjo logičnega razčlenjevanja in napovedovanja dogodkov: "Kot politik je bil realist, zato je dejansko stanje vedno ocenjeval in presojal takšno, kot je bilo, in nikoli kot takšnega, kakršnega si bi bil želel. S tega stališča bi vsi morali razumeti in presojati tudi njegove govore domobrancem. Slovenske fante je opozarjal, naj opustijo svojo politično opredelitev, ker jih bo pokopala; to je zelo dobro vedel in spoznal v angleški diplomaciji. Slovenske fante je na to opozarjal zato, da bi rešil njihova življenja, saj je vedel, da jih po paktu z Nemci zmagovalci ne bi pustili živih."
Iz poslanih razglednic veje domotožje
Tretji del knjige je prispevala Bojana Verdinek. Analizirala je 31 razglednic, voščilnic in dopisnic, ki jih je ddr. Alojzij Kuhar poslal svojim sorodnikom od leta 1912 do leta 1958. Iz vsebine in načina pisanja je avtorica razbrala tudi Kuharjeve osebnostne poteze: izjemno zrelost že v mladih letih in svetovljanstvo; socialni čut, saj je domačim pošiljal pakete; ljubezen do domačih, ki se je odražala tudi v spoštljivih nagovorih, ter zvestobo slovenstvu, izraženo tudi z jezikom oziroma narečnostjo.
"Pisanje mu je pomenilo veselje in tolažbo, rad je tudi dal kakšen nasvet oziroma 'popridigal' o tem in onem. Tako je preko jezika in njegovega besedja ohranjal svojo vez z domovino in domačini," je sklenila Verdinkova. Slavnostno akademijo je pripravilo Kulturno društvo Kotlje v sodelovanju s tamkajšnjo podružnično osnovno šolo. Nastopili so učenci, pevska zbora Solzice in Rožmarin, Danica Hudrap, vnukinja Alojzijevega brata Ivana, pa je prebirala odlomke iz Alojzijevih pisem sorodnikom in prijateljem. Dobro obiskane prireditve sta se udeležili tudi Mojca Petrič, pravnukinja Lovra Kuharja, in Anica Ristič, hčerka Ivana Kuharja.
