Ravnateljica Srednje šole Ravne Ivanka Stopar: "Za dijake se borim kot levinja"

Žerjavčanka Ivanka Stopar, ki je nedavno prejela državno nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja odraslih, je del kolektiva Srednje šole Ravne že štiri desetletja, od tega 24 let ravnateljica. Pod njenim okriljem se šola razvija v smeri novih programov, dobili so novo stavbo. Velja za strogo, a pravično ravnateljico, ki dijake vzgaja, jim pomaga odraščati in vanje verjame. To delo ni njena služba, je njeno poslanstvo, takšna je; vedno pripravljena prisluhniti, pomagati, kaj spremeniti na bolje. Človek z veliko začetnico.

Kakšno je vaše mnenje glede situacije v državi, zaprtih šol in odprtih tovarn?

"Že za odrasle je zahtevna, za otroke in mladino pa še potencirana. Morali bi biti med svojimi sošolci, v živo z učitelji. Mogoče bi se na državni ravni lahko našla vmesna rešitev, izmenjujoče se odprtje šol, da bi otroci vsaj občasno okusili pravo delo. Vse, kar zdaj počnemo, je nadomestilo. Poleg tega smo v drugačni situaciji kot tisti, ki delajo z otroki, ki so socialno močni, se znajo sami učiti, imajo kapital od doma, vso potrebno opremo in motivacijo. Taki se k nam množično ne vpisujejo."

Kakšno ocenjujete, da bo zaradi šolanja na daljavo znanje dijakov, zlasti praktično?

"Trudimo se, kolikor se lahko. S področja tehnike imamo ogromno usposabljanj, vse to je zdaj izostalo, primanjkljaj bo velik. Morebiti je bilo generalno zaprtje šol malo pretiran ukrep, vsaj praktični pouk bi lahko organizirali za manjše skupine dijakov in za dijake s posebnimi potrebami, ki potrebujejo največ pomoči. Nekatere stvari bomo seveda nadoknadili, a za zdaj dijakom ni kaj zavidati, tudi njihovim staršem ne. Žal nam je predvsem zaključnih letnikov, ki že lani del leta niso bili v šoli, zdaj znova, bodo pa morali opravljati poklicno maturo ter zaključne izpite. Znanje bodo morali nadoknaditi sami, in ko se zaposlijo, pri delodajalcih, saj šola te možnosti ne bo imela.​"

V preteklosti se je vaše šole oprijelo ime Teksas.

"Predvsem zato, ker jo v glavnem obiskujejo fantje, ki so bili bolj razigrani, več so si upali, bolj so bili podobni 'kavbojskemu' svetu. S svojo žensko energijo sem to preusmerila. Nekaj časa sem bila jezna na to oznako, saj je bila v slabšalnem smislu, zadnja leta pa ima pozitiven predznak. Mogoče je povezana s teksaško nafto, zdaj smo Teksas v pozitivnem smislu, stvari funkcionirajo, smo dobro opremljeni. Meje so jasne, dijaki vedo, da ni pretepov in psihičnega nasilja, spodbujamo solidarnost, sprejemamo drugačnost. V dobrih dveh desetletjih vidim velik napredek. Pri vsem, kar počnemo, smo v vrhu med slovenskimi strokovnimi šolami, naši dijaki so uspešni na tekmovanjih, imamo diamantne maturante ..."

Ali to velja tudi za razmerje do sosednje gimnazije?

"Gimnazija ostaja paradna šola, to je nepremostljivo. Je želja vsakega starša, tako kot tudi super hiša, avto ... A potrebujemo vse poklice, tako gimnazijce kot strojnike, metalurge, to so sprevideli vsi, tako sistem kot okolje. Vedno več imamo dijakov, ki po prejšnjih kriterijih ne bi sodili v našo šolo. Vpisujejo se odličnjaki in od nas tudi odhajajo z odličnimi ocenami, kar se pred leti ni dogajalo. V tem šolskem letu je vpisanih 640 dijakov, od tega jih 460 obiskuje srednje tehniško izobraževanje. Z gimnazijo, odkar smo sosedje, dobro sodelujemo, se dopolnjujemo. Kar je bilo nekoč ostro postavljeno, te robove je čas precej obrusil."

Izobražujete pretežno za moške poklice, saj šolo v glavnem obiskujejo dijaki, tudi učiteljev je mnogo.

"V začetku je bilo nenavadno, potem sem to sprejela in vzljubila. Predvsem fantovsko odkritost, da povedo, kaj mislijo, se ne posmehujejo in ne govorijo za hrbtom. Zelo pa so občutljivi, če do njih nisi pošten. Ta populacija sprenevedanja, šopirjenja, iskanja neznanja in zatiranja ne prenaša. Če si ti dober do njih, jih vodiš v pravo smer, te spoštujejo, in če ti spoštuješ njih, lahko z njimi uspešno delaš. Toliko znanja lahko pridobijo z našo pomočjo in zrastejo kot ljudje, to je neizčrpen vir moje energije."

Kakšen je pomen tehniškega znanja vaših dijakov za gospodarstvo v regiji?

"Regijsko gospodarstvo je polno naših dijakov, če šole ne bi bilo, bi bilo pomanjkanje kadra še bistveno večje. Industrija je močna in potrebuje kopico izobraženih delavcev. Za SIJ Metal Ravne izobražujemo metalurge, iz prve generacije, ki je zaključila lani, so vse zaposlili. Je pa zadnja leta prisoten tudi odliv v Avstrijo, kar je logično, saj ljudje gredo tja, kjer so višje plače in boljši pogoji dela."

Tudi zanimanje za vpise v vaše programe je veliko.

"Res je. Šola je bila zgrajena za 500 dijakov, od odprtju so me opozarjali, da jih toliko verjetno nikoli ne bomo vpisali. Le šest let je minilo, pa nimamo niti enega praznega prostora, skupno je zdaj na šoli 640 dijakov. V tem šolskem letu smo vpisali po dva oddelka strojnih in računalniških tehnikov, en oddelek elektrotehnikov. V prihodnje bom verjetno morala poskrbeti, da zasteklimo katero od teras in jo spremenimo v dva manjša razreda. To je moj izziv."

Ali pridobljeno znanje pripomore, da kdo več ostane v regiji, ki sicer doživlja beg možganov?

"Vsekakor. Nekaj pripomore tudi obvezna praksa v lokalnih podjetjih, to je velika prednost, saj jih delodajalci spoznajo in prosijo, če ostanejo oziroma se vrnejo, in kadrovske štipendije. Dijaki, ki šolanje nadaljujejo pri nas na višji strojni šoli ali kje drugje, se po večini vrnejo. Pri tem imam v mislih strojnike in računalničarje. Naša svetovalna služba to spremlja. Bivše dijake srečujem na različnih vodilnih položajih po celotni regiji, ponosna sem nanje. Marsikateri od teh fantov je bil v osnovni šoli na obrobju, a to še ne pomeni, da ne bo uspel. Ko najdejo, kar jih zanima, so zelo dobri. Najlažje je nadoknaditi znanje, težko pa je vztrajati, če nimaš volje in motivacije, mi jih pri tem spodbujamo."

Služba vam v življenju veliko pomeni, kajne?

"Ni čisto na prvem mestu, to zasedata mož in hčerka, ki pa ju včasih zaradi dela malo zapostavljam. Oboje je zelo prepleteno. Vesela sem, da me pri tem podpirata. Mi pa služba veliko pomeni, je moje poslanstvo. Srečna sem, da imam na tej poziciji moč, da lahko pomagam ljudem. Nedavno je klical prijatelj in podaril 500 evrov za dijake, za božič bomo desetim dijakom nakazali po 50 evrov. To je res fantastičen občutek."

Med dijaki ste prepoznana kot stroga, a pravična in priljubljena profesorica.

"Moja vrata so jim vedno odprta, pride dijak v težavah, mu pomagam, nima denarja za avtobus, mu dam, nima za učbenike, mu jih kupi šola, če ne zna, mu cel tim pomaga. Za dijake se borim kot levinja, zame pri njih ni meje. V glavnem me imajo zelo radi, čeprav se me tudi bojijo, saj sem stroga in jim postavljam meje. Vsem, tudi meni, življenje postavlja meje in vem, da v svetu ni mogoče preživeti, če jih ne spoštuješ. Pomembno je tudi, da se imaš rad, da si zaupaš, če ne, je tvoje življenje izgubljeno. Tudi to jih učimo. In vztrajnosti, ta je tudi zelo pomembna v življenju. Kjer bi bila naša Tina Maze brez tega?

Nikoli pa ne prelomim besede, ne učitelju, ne dijaku in tudi ne staršu. Sem se tudi že zafrknila, ko sem dijakom rekla, da med šolskim letom ne bomo šli v London, lahko pa gremo julija. So me držali za besedo in smo šli v času poletnih počitnic in mojega letnega dopusta (smeh)."

Bili pa so tudi težki časi, od obiskov šolskih inšpektorjev, ovadb ...

"V svoji karieri sem naletela na zelo zanimive ljudi, predvsem moške, ki so bili pred mano na položaju in so ob meni naleteli na človeka, ki jim je vzel tisto, na kar so bili najbolj občutljivi, to je biznis oziroma denar. Ker so dijaki v delavnici delali, šola kupovala orodje, finančnega učinka za šolo pa ni bilo, sem rekla, da to ni potrebno. Šele nekaj let kasneje sem razumela, v kakšno osje gnezdo sem dreznila, vprašanje, če bi upala še enkrat. Po drugi strani pa hvala bogu, da sem, saj ne bila tak človek, kot sem, če ne bi tega doživela. Le človek, ki na lastni koži doživi hudo trpljenje in krivico, lahko razume druge in osebnostno zraste. Kasneje v življenju se je tudi pojavilo ogromno obližev, ki so to mojo rano zakrpali."

Kako izkoristite svoj prosti čas?

"Zelo rada berem, še rajši potujem, spoznavam nove dežele. To obdobje korone zelo težko preživljam, saj sem človek akcije. Manjkajo mi ljudje. K sreči ves čas hodim v službo, saj ne vem, kako bi preživela med štirimi stenami."

Je z nagrado za življenjsko delo vse izpolnjeno?

"Zase lahko rečem, da sem izpolnjena. Sem tam, kjer želim biti, in počnem tisto, kar rada delam. Moja velika želja je, da bom, kljub temu da bi že lahko razmišljala o kavču (upokojitvi, op. p.), še lahko delala. Ogromno energije imam, idej, izzivov in vem, da bom lahko še marsikomu spremenila življenje na lepše. Če mi bo to dano, bo najbrž prišel čas, ko bom razmišljala, kaj bom še počela. Zdaj še ni. Včasih mi je še nedelja predolga. Niti enkrat v življenju še nisem bila slabe volje, da moram drugi dan v službo. Lahko bi rekla, da sem zaljubljena v svojo službo."