Stanko Pečoler v gozdu ne vidi le denarja, ampak predvsem prihodnost

Na hribovski kmetiji Jesenk nad Pamečami pri Slovenj Gradcu že polna štiri desetletja gospodari Stanko Pečoler. V gozdu ne vidi le denarja, ampak se zaveda, da je mnogo več kot to. Da je mnogonamenski, zato z njim skrbno ravna in ga čuva za zanamce. Njegovo delo in trud nista ostala neopažena, nedavno je prejel priznanje za skrbno delo z gozdovi, ki ga že 22 let podeljuje Zavod za gozdove Slovenije.

"Bil sem vesel in ponosen, ko sem izvedel, da so me izbrali. Pisno mi je čestital tudi vršilec dolžnosti direktorja Zavoda za gozdove Janez Logar, saj zaradi epidemioloških razmer ni bilo podelitve priznanj," je ponosen Stanko. To ni njegovo prvo priznanje, pred leti je bil že razglašen za najbolj skrbnega lastnika gozda v krajevni enoti Slovenj Gradec.

Podvojil gozdne površine

Stanko skupaj z ženo Vanjo že 40 let gospodari na zdaj okoli 100 hektarjev veliki ekološki kmetiji. Od tega je okoli 80 hektarjev gozda, preostalo so kmetijske površine, ki jih redno obdelujejo. Pri tem jima radi pomagata tudi hčerki. Poudarjajo doma pridelano hrano, veliko vlagajo tudi v obnovo strojnega parka oziroma mehanizacije, ki jo potrebujejo za delo v gozdu in na kmetiji.

Kmetijo je podedoval po starših, ob prevzemu je bila velika okoli 50 hektarjev. Komaj 21 let je štel, ko je začel gospodariti. V teh letih je na njej marsikaj obnovil. "Že od malih nog sem želel ostati doma. Bilo mi je v veselje, da sem jo lahko prevzel," se spominja Stanko, ki je v tem času dokupil precej hektarjev gozda in na ta način kmetijo še dodatno gozdarsko okrepil. V hlevu imajo okoli 20 krav dojilj, v oborah čredo damjakov. Pri hiši imajo tudi manjšo žago za razrez hlodov predvsem za lastne potrebe, a njihova glavna dejavnost je gozdarstvo.

Stanko je v gozdu redno prisoten, v njem sproti opravlja vsa gojitvena in varstvena dela. Dobro sodeluje s slovenjgraško enoto zavoda za gozdove. "V dogovoru z lastnikom in glede na potrebe določimo drevesa za posek. Letno poseka manj, kot bi lahko, to pa z razlogom, da ohranja gozd in ga krepi ter s tem povečuje njegove vloge," ga pohvali vodja slovenjgraške krajevne enote Avgust Kunc. Ima zelo plodna gozdna rastišča, najbolj v slovenjgraški območni enoti, ugodna je tudi nadmorska višina gozda, od 450 do 930 metrov. Naravne ujme so jim doslej prizanesle. "Njegov gozd je zelo zdrav in vitalen. Prevladujejo iglavci, predvsem smreke in jelke, veliko je tudi listavcev, javorja in jesena," pove Kunc.

Dela nikoli ne zmanjka

Pečoler je tudi član Društva lastnikov gozdov Mislinjske doline, ki med drugim pripravlja letos že 15. licitacijo vrednejših sortimentov lesa, največjo v tem delu Evrope. Zadnji mesec vsak dan po več ur preživi na prizorišču licitacije v poslovni coni Pameče, pomaga pri izmeri, označevanju hlodov in drugih opravilih. Prav tako vsako leto na kmetiji podre nekaj dreves in hlode pripelje na dražbo. Letos smreko in jesen. "Upam, da bom dosegel dobre cene. V prosti prodaji bi za kubični meter smreke dobil okoli 120 evrov, na licitaciji se cene gibljejo med 200 in 300 evri, lahko tudi do 600 evrov za kubik," pove Stanko. Dragocenega gorskega javorja letos niso sekali. Kot pojasni, vesten gospodar ne poseka vsega za denar, pomembno je, da se še kaj prihrani za prihodnje rodove.

Po njegovem les pri nas nima ustrezne cene. "Premalo je cenjen glede na to, kako dolgo drevo raste in tudi glede kvalitete lesa. Izpodrivajo ga drugi materiali, predvsem plastika, mavčne plošče. Več masivnega lesa bi bilo treba vgraditi v lesene hiše," je prepričan.

​In kakšen je njegov vsakdan? "Na kmetiji dela nikoli ne zmanjka, je pa prednost, da si lahko čas razporejaš sam. Najtežje je, da nikoli nisi prost, vsak dan je delo. Lepo pa je to, da nisem natančno vezan na uro. V hlev lahko grem eno uro prej ali pozneje. Z ženo običajno vstajava pred sedmo uro, 'porihtava' v hlevu, sledijo druga opravila, večino opraviva skupaj." Tako je pri njiju vsak dan, že 40 let. "Žena Vanja je glavna 'osovina', podpira tri vogale pri hiši," jo pohvali Stanko. Oba sta tako predana delu na kmetiji, da tudi na dopust skorajda ne hodita. "V vseh teh letih sva bila mogoče tri-, štirikrat odsotna, a le za dan ali dva. Nimava želje videti sveta, zadovoljna sva s tem, kar imava," sklene Vanja.