Štiriletni Anže potrebuje fizioterapije

Štiriinpolletni Anže Peršak z Raven na Koroškem se je rodil v 32. tednu nosečnosti, a sprva nič ni kazalo na to, da bo šlo pri njegovem razvoju kaj narobe. Tri tedne po rojstvu je lahko zapustil bolnišnico, bil je vključen v razvojno ambulanto v Slovenj Gradcu in kasneje še na nevrofizioterapijo.
"Prve težave so se pokazale pri Anžetovih šestih mescih: postopoma je postajal vse bolj 'trd', neprestano je jokal. Ko je začel zategovati noge in krčiti roke v pest in jih potegovati k sebi, smo vedeli, da nekaj ni v redu, in pri devetih mesecih rok in nog ni več mogel normalno stegniti. Zaradi premalo fizioterapije mu je šlo vse slabše. Mesec pred prvim rojstnim dnevom sva ga zato prvič odpeljala na dodatne samoplačniške fizioterapije. Zelo sva hvaležna fizioterapevtki, ki naju je naučila, kako z otrokom doma delati in kako pomembno je, da to delamo vsak dan," razlaga oče Andrej Peršak. Poleg teh fizioterapij starša dečka enkrat tedensko vozita še na fizioterapije v Pesnico, ki prve dopolnjujejo. Deček ima torej poleg ene ure logopeda ter delovne terapije na teden, ki jo plača zdravstvena zavarovalnica, še veliko samoplačniških fizioterapij.

Rezultati so že vidni

"Vse to že daje rezultate: Anže že lahko uporablja roke, ne križa več nog in z oporo že lahko sam sedi na kavču," pravita starša, ki sta vesela tudi tega, da zmore za trenutek že sam obstati na nogah, ko ga oče drži v naročju. "Zdaj se je tudi začel postavljati na vse štiri, a gibati se še ne zmore. Naš Anže je kot vojak, on po tleh 'puza'," doda mama Petra. Na pobudo fizioterapevtke sta ga pred dvema letoma odpeljala v Nemčijo, da so mu naredili opornice, ki jih nosi čez noč, zaradi kolkov. Pri nas je opornice, ki jih ima čez dan, ko z očetom telovadita, dobil nedavno.
Vendar vse to stane. Za opornice iz Nemčije, ki so samoplačniške, sta se prvič obrnila po pomoč, kajti z Andrejevo plačo strojnega tehnika in Petrinim nadomestilom za izgubljeni dohodek za nego otroka stroška preprosto nista zmogla. Pa četudi sta ob vsej skrbi za dečka in njegovo devetletno sestrico Nušo, ki tudi potrebuje ljubezen in pozornost staršev, šivala otroška oblačila v okviru popoldanske obrti, vendar sta jo nedavno, saj naročil ni bilo več dovolj, zaprla. "Pa saj tudi zmogla nisva več," z vzdihom dodata. Kako bi, ko pa je bil tempo, kot ga opisuje Andrej, 'ubijalski': "najprej zjutraj v službo, po kosilu razmigavanje z Anžejem, malo igre in počitka, po osmi uri zvečer, ko sta šla otroka v posteljo, pa za šivalni stroj, velikokrat do dveh zjutraj." Na ta način sta lahko plačevala samoplačniške fizioterapije, za opornice pa ni zadostovalo, zato sta organizirala dobrodelni koncert za Anžeta.

Dečka čakata še operacija in rehabilitacija

"Uspelo nama je zbrati dovolj denarja za opornice, vendar nisva računala na to, da jih je treba vsaka dva, tri mesece prilagajati, saj Anže raste. To stane povprečno okoli 1600 evrov, brez poti, in včasih smo morali celo prespati. Nazadnje smo bili v Nemčiji pred dvema tednoma. Februarja imamo pregled v Ljubljani, ki bo pokazal, kakšno je zdaj stanje kolkov. Ali bo sin opornice še potreboval, pa bo odvisno tudi od razpleta operacije, ki Anžeta čaka še letos v Ljubljani. Poseg se imenuje selektivna dorzalna rizotomija (SDR); z njim bodo posegli v živčevje v hrbtenjači in s tem sprostili mišični tonus, kar naj bi omogočilo, da bi lahko nekoč samostojno hodil. A do takrat Anžeta čaka še veliko terapij in razgibavanja," pravi Andrej. Deček gre po operaciji za dva meseca na rehabilitacijski inštitut Soča, nato pa bo potreboval še strnjene vodene fizioterapije, ki pa so samoplačniške.
"Zato se ponovno obračava na dobre ljudi po pomoč, saj en sklop teh fizioterapij stane okoli 1500 evrov, potreboval pa jih bo kar nekaj, saj rehabilitacija traja leto, če ne dve."